Meta Rus, zdravnica: Uzakonitev evtanazije bi zdravnikom naložila nalogo rablja

FOTO: Osebni arhiv

Težko mi je, ko pomislim, kaj bi pomenila uzakonitev evtanazije. V prvi vrsti za hudo bolne, ki se, vsaj po mojih izkušnjah, ob koncu življenja ne odločajo povsem avtonomno in racionalno, pač pa so pod vplivom trpljenja in pričakovanj njihovih bližnjih. Nepravično se mi zdi, da številni nimajo dostopa do ustrezne dolgotrajne in paliativne oskrbe, ponujena pa bi jim bila (mnogo cenejša) možnost končanja trpljenja s končanjem življenja. Nadalje bi uzakonitev evtanazije zdravnikom naložila nalogo rablja, s čimer bi se razrahljal temelj etično zelo delikatnega poklica. Posledice so nepredvidljive, saj smo, kot je večkrat pokazala zgodovina, žal tudi zdravniki moralno ranljivi. Želim si, da kot razvita družba ne bi iskali bližnjic, pač pa bi naslovili resnične potrebe bolnih in trpečih.

Alojzij Cvikl, mariborski nadškof: Kristjani smo na strani življenja

FOTO: Tatjana Splichal

Kristjani smo na strani življenja in ne smrti. Na življenje ne smemo gledati v smislu koristnosti. Dokler sem zdrav, sem koristen, lahko nekaj prispevam, ko zbolim, postanem breme sebi in drugim.

Pred Bogom je vsak človek, od spočetja do naravne smrti, zdrav ali bolan, vreden vsega spoštovanja in dostojanstva. V vsakem namernem končanju življenja vidim poseg v to spoštovanje življenja.

Ko sem bil župnik v Dravljah, je umirala mlada mamica. Poklicali so me v bolnišnico, da bi ji podelil bolniško maziljenje. Stopil sem v sobo in ob postelji opazil moža in tri majhne otroke. Pristopil sem in skupaj smo začeli moliti. Ko sem ji z bolniškim oljem naredil križ na čelo, je odprla oči, ko sem jo mazilil še na rokah, je poskušala nekaj povedati, mučila se je, a ji je uspelo: »Bog je dober!«

S svojim umiranjem je družini pomagala osvetliti vrednost življenja.

To so bile njene zadnje besede, trenutek za tem je umrla, obdana z ljubeznijo svoje družine in občutkom, da je Bog ne zapušča tudi v tem »novem rojstvu«. Lahko bi ta mama in žena rekla, da noče, da jo otroci gledajo trpeti, da noče, da jo mož gleda umirati. S svojim umiranjem je družini pomagala osvetliti vrednost življenja. Hkrati pa je iz poslavljanja naredila najkrajšo in največjo katehezo: »Bog je dober.«

Biti tam, poslušati in stisniti roko odhajajočemu človeku je naše poslanstvo. Sočutje se pokaže v pripravljenosti narediti vse, da trpečemu človeku pomagamo lajšati bolečine in ga spremljati do njegovega naravnega konca. To pa pomeni, da moramo namesto evtanazije iskati, kako pripraviti več paliativnih ustanov, kjer bo za te ljudi poskrbljeno in bodo obdani z ljubeznijo in sočutjem do zadnjega trenutka zemeljskega življenja.

Urška Valjavec, Rožletova mamica: Bi svojemu otroku ponudili evtanazijo?

FOTO: Siniša Kanižaj

Ko sem spremljala umirajočega sina Rožleta, starega skoraj 12 let, ki mu je rakav tumor razžiral obraz, je bil to zame milostni čas. Čas, ko si nihče v naši družini ni želel, da bi Rožle umrl. Čas slovesa, ko smo morali nekako sprejeti, da se bo to zagotovo enkrat zgodilo. Ko spremljaš umirajočega, prejmeš največje milosti ravno ti. Ta izkušnja te spremeni najbolj v dojemanju dragocenosti življenja. Če bi moj sin sprejel evtanazijo, bi si vse življenje očitala, da so mu bili zadnji milostni trenutki slovesa nasilno odvzeti. Zagotovo bi tudi on občutil obžalovanje.

Rožle je umrl v mojem naročju točno v trenutku, ko smo zmolili vse molitve zanj, mu uresničili vse zadnje želje in ko je dokončal svoje poslanstvo, zaradi katerega je bil na tem svetu. Ob tem se sprašujem, kdo sem jaz, da si dovolim prekiniti lastno življenje, ki je sveto in mi je bilo podarjeno. Prav je, da dovolimo, da se življenje spontano izteče takrat, ko opravimo svoje poslanstvo, in ne takrat, ko obupamo.

Prav je, da dovolimo, da se življenje spontano izteče takrat, ko opravimo svoje poslanstvo, in ne takrat, ko obupamo.

Čeprav so bile Rožletove diagnoze in zdravljenja neznosno boleči in pospremljeni z besedami »neozdravljiv tumor«, nisem nikoli pomislila, da bi mu trpljenje skrajšali. Vsak trenutek njegovega trpljenja je bil svet in darovan Bogu za rešitev mnogih duš, za vse trpeče. Največji dar milosti sva prejela ravno midva z možem, ki sva bila ob njem do zadnjega diha. Največ je Rožletu in nama pomenilo, da sva ga držala za roko, bila ob njem, da ni bil sam. Sedaj vas vprašam: »Bi ponudili svojemu otroku evtanazijo?«

Klemen Matk, kmet: Človek temu vprašanju ni kos

FOTO: Tatjana Splichal

Vprašanje evtanazije bega, ker je to vsebina, ki je proti Božji ljubezni. Posebej zavedanje dogodkov v dvajsetem stoletju nas mora ob tem vprašanju strezniti. Pogosto je bila za pištolo, ki je delovala za boljši jutri, nastavljena druga pištola ali za injekcijo druga injekcija. Človek temu vprašanju ni kos.

Zaskrbljujoče je, da bi okoljski aktivisti za najmanjši pomislek zoper njihovo prepričanje drugače misleče zapirali, z njimi obračunavali. Ne bi si želel, da bi ti progresivci nekega dne v imenu varovanja planeta upravljali z nemočnimi življenji. Tudi če te o želji do življenja ali smrti vprašajo … Življenje »ja ali ne« ne sme biti niti v deležu njihova odločitev. Vsaj dokler veš, da te ima nekdo rad, čeprav je to samo Stvarnik.

Vilma Siter, zdravnica in ustanoviteljica Družine in Življenja: Odločitev za življenje prinaša blagoslov

FOTO: Tatjana Splichal

O smrti in življenju ne razmišljam le zaradi referenduma, ki je pred nami, pač pa predvsem zaradi ostarelih staršev, ki potrebujeta vedno več pomoči. Opažam, da pri njiju »deluje« le prijazna prisotnost in ljubezniva pomoč. Hvaležna sem jima in vsem prednikom, da so se kljub težkim razmeram odločili za življenje. Danes smo mi povabljeni, da se odločamo za življenje. Vsaka taka odločitev prinaša blagoslov za nas in za naše zanamce in vsak blagoslov pomeni blagostanje, smrt pa konec. Ko človek vzame v svoje roke pravico do končanja življenja in se odloči za smrt namesto za življenje, se mora zavedati posledic takšne odločitve – posledic prekinitve blagoslovov. Da bi znali in zmogli pisati dobre zgodbe – zgodbe življenja!

Stanislav Zore, ljubljanski nadškof: Danes kaznivo dejanje, jutri usmiljeno sočutje

FOTO: Ivan Rampre

Ob vprašanju samomora s pomočjo in posledično tudi o evtanaziji sem se spomnil na Cirila Zlobca in njegovo pesem Sam sebi, kjer se sprašuje: »Poet! … Glej, njo, ki jo ljubiš, gledaš mirno, ko žalost jo tre. Ti, nežni poet, ki ti je hudo, ko cvet se ospe.« Kakor se pesnik čudi svoji neobčutljivosti, se tudi sam čudim tem pesnikom smrti, ki točijo solze ob metuljih in potočkih, v isti sapi pa so sposobni dvigniti roko in uzakoniti samomor; in še več, pripravljeni so prisiliti zdravnike, da bodo svoje bolnike zastrupljali. Ne vem, zakaj ti zakonodajalci ne bi iz svojih vrst nanovačili tistih, ki bodo ljudem »pomagali« pri samomoru. Koliko do konca zlorabljenih besed je v enem samem referendumskem vprašanju. Je tako imenovana pomoč pri samomoru res pomoč? Ne, danes je to še kaznivo, jutri pa bomo sprejeli ustrezen zakon in današnje kaznivo dejanje bo postalo usmiljeno sočutje. Ljudje, ali res?

Vsak, ki bo na kakršenkoli način podprl sprejem tega zakona, bo sodeloval pri slehernem umoru, ki bo izvršen pod to prevaro.

Vsak, ki bo na kakršenkoli način podprl sprejem tega zakona, bo sodeloval pri slehernem umoru, ki bo izvršen pod to prevaro. Če bomo preklicali nepreklicnost zapovedi »Ne ubijaj«, bomo stopili na pot smrti. Prej ali slej bodo umirali ljudje iz naše bližine; v neki prihodnosti lahko tudi mi sami. Ali res to hočemo? Ne ubijaj velja nepreklicno.

Andreja Poljanec, psihoterapevtka: Srhljivo poenostavljanje in zavajanje

FOTO: Tatjana Splichal

Srhljivo je, da se v tako zahtevno in intimno temo vnaša toliko poenostavljanja. Že izraz »dobra smrt« se mi zdi zavajajoč, ker je povsem osredotočen le na en delček mozaika, zanemarja pa vpliv na odnose, družino, družbo ... Evtanazija je »instant« rešitev, le-te pa dolgoročno nimajo pozitivnih učinkov. Prikazuje se jo kot avtonomno pravico, ločeno od bližnjih in družbe, kar je nesmiselno, ker je vsak človek del odnosov. Sprašujem se, kakšno bo žalovanje v družinah, kako bo z morebitnimi občutki krivde? Čustvene posledice zahtevnih dogodkov se pogosto pokažejo šele čez generacijo ali dve. Posredno se v družbi znižuje občutljivost do šibkejših, kar vodi v nasprotje temu, po čemer vsi hrepenimo: sočutju, pripadnosti, povezanosti in ljubezni.

S. Ana Šuštar, redovnica: Vsak samomor močno prizadene več oseb

FOTO: Siniša Kanižaj

Psihologi pravijo, da vsak, ki naredi samomor, močno duševno in duhovno prizadene vsaj pet do šest oseb, s katerimi je bil tako ali drugače v odnosu. V tistem trenutku to težko dejstvo posamezniku, ki se odloči za končanje življenja, (pre)močno zakriva njegovo (notranje ali telesno) trpljenje. V primeru evtanazije je enako – svobodna odločitev za smrt. Starost ne igra vloge. Človek je ČLOVEK, krona stvarstva. Zdrava kmečka pamet ne zdrži nobenega argumenta, zakaj bi bilo to sprejemljivo. Kdo sem jaz, da bi odločal in si jemal pravico nad življenjem, ki je podarjeno? Tudi če je le-to trpeče, pohabljeno, staro, bolno … ali pa celo nerojeno. Je Božje.

Aleš Čerin, katoliški vplivnež: Trpeči prosi za nekaj drugega

FOTO: Siniša Kanižaj

Ob pobudi za pomoč pri samomoru premišljujem o našem odnosu do smrti. Odrivamo jo. Nočemo gledati človeka, ki umira. Raje ga prepustimo osebju. Ko človek umre, ga spravimo za mnoge pregrade. Poglejte si naše mrliške – pardon, poslovilne – vežice. Z blagoslovljeno vodo ne kropimo trupla, pač pa okrasno žaro, včasih kar šipo.

Trpeči sicer prosi za smrt, v globini duše pa za to, da bi ga rešili bolečin in mu sočutno stali ob strani.

Sedaj bomo človeka pod pretvezo, da se je odločil sam, odrinili kar živega. Ker on trpi, mi pa to težko gledamo. Odrinili ga bomo, ker mi trpimo. Trpeči pa z vsemi pravilno izpolnjenimi formularji sicer prosi za smrt, v globini duše pa za to, da bi ga rešili bolečin in mu sočutno stali ob strani.

V agoniji bolečin med kemoterapijo v levkemiji sem bil tako šibak, da niti deset sekund nisem mogel sedeti v postelji. Sem kdaj pomislil, naj mi že vbrizgajo smrtonosno učinkovino? Ne. Prisoten sem bil v terminalni fazi raka dveh ljubljenih oseb: očeta in tasta. Oba v agoniji hudih bolečin nista prosila za smrtonosno učinkovino, pač pa za učinkovino za lajšanje bolečin, za bližino in molitev.

Andreja Gerl, medicinska sestra: Stremeti k umiranju, ki se ga ne da prehiteti

FOTO: Tatjana Splichal

V tednih dela v Hospicu se me je dotaknilo marsikaj. Ne bom pozabila dne, ko smo mami in hčerki omogočili, da je deklica prespala pri njej. Naredili sta si prijeten večer, pripravili smo jima okrašeno sobo, skoraj praznično večerjo. Vse, kar sta si v času poslavljanja želeli, je bil posvečeni čas. In bližina ljubljenih.

Kakšen privilegij, ko so tvoji dnevi v izdihljajih. Ko se tvoji dnevi puščave zares začenjajo. Imeti ob sebi nekoga, ki ti posveti svoj čas. Ki se pripravlja s teboj. Ki je prisoten. Ki zdrži. Tudi s svojo žalostjo, krhkostjo, minljivostjo.

K takšnemu načinu umiranja bi morala stremeti naša družba. K umiranju z občutkom, da nismo sami. K umiranju, ki je brez prisile. Brez občutka odvečnosti družbi. K umiranju, ki se ga ne da prehiteti. Ki ne nalaga teže tistim, ki umirajočega spremljajo. K umiranju z ohranjanjem dostojanstva. K spoštovanju načela nedotakljivosti življenja.

K takšnemu načinu umiranja bi morala stremeti naša družba.

Kot družba bi morali biti glas za boljšo paliativno oskrbo. Za oskrbo ob koncu življenja, ki deluje podporno na vseh ravneh. Za več hospic hiš. Za primerne prostore v bolnišnicah in ljudi, ki v tem čutijo svoje poslanstvo.

Moramo prevpraševati motive sprejemanja tega zakona. Ga zares pišemo za umirajoče ali ne nazadnje za njihove svojce? S smrtjo bomo namreč živeli tisti, ki ostajamo. Tako radi bi jo prehiteli. Pa smrti vendarle ne moremo prehiteti.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (22/2024).