Praznik vseh svetih in dan spomina vernih rajnih sta za nekatere sinonim za obvezno prvo-novembrsko sprehajanje po grobovih s polno vrečko plastičnih sveč in neizogibno srečevanje s sorodniki. Poseben praznik je v teh dneh za cvetličarje, gostince, kostanjarje in podobne priložnostne zaslužkarje. Da ne bo pomote. Nič nimam proti prižiganju svečk na grobovih in prelestnim ikebanam. Predvsem sveča je znamenje vere v vstajenje in večno življenje. Njen plamen je simbol očiščenja, razsvetlitve in ljubezni. Sveči je usojeno, da se tiho porabi, v žrtvi, kakršna je bila Kristusova daritev na križu, zato je tudi simbol žrtvovanja. Zato jih prižigajmo, seveda, če nam tako veleva srce, in to brez slabe vesti ob akcijah, kot je »Bi letos prižgali svečo manj«! Sveča nekaterim predstavlja edini stik in edino stvar, ki jo lahko podarijo svojim najdražjim. Ampak … S kakšnim namenom potem prižigajo sveče neverni? Pa tisti, ki so, razen ob 1. novembru, svetlobno leto stran od grobov svojih bližnjih?

Huje, kot je videti osamel in prazen grob 360 dni na leto, je samota rajnih tam, kjer so. Tudi sama se ne morem pohvaliti s tem, da bi med letom samoiniciativno hodila na pokopališče in prižigala sreče. Imam pa svoje rajne sorodnike velikokrat v mislih, predvsem pa se jih spominjam v molitvi. Me prav zanima, koliko »prvonovembrskih piromanov« se spomni svojih pokojnih ob obletnici smrti ali pa njihovega rojstnega dne? Niti čiščenje nagrobnikov, nova zemlja in pesek ne morejo očediti odnosa s pokojniki, če je bil le-ta slab. Bodimo dobri z ljudmi za časa njihovega in našega življenja, vse ostalo je manj pomembno.

Pa še to: raje kot rezano cvetje iz cvetličarn k spomeniku položim šopek z domačega vrta ali travnika ...

Foto: Tatjana Splichal