Zakaj posvetitev Rusije in Ukrajine Mariji?
Zakaj posvetitev Rusije in Ukrajine Mariji?
Papež Frančišek bo na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca ob 17. uri, Rusijo in Ukrajino na Trgu svetega Petra posvetil Marijinemu brezmadežnemu srcu, v istem trenutku pa bo to storil tudi kardinal Konrad Krajewski v Fatimi.
Papež k temu, da to dejanje storijo skupaj z njim, vabi vse škofe in duhovnike po svetu.
Svetopisemske in zgodovinske korenine
Kakšno je svetopisemsko in zgodovinsko ozadje posvetitve Mariji? Osebna posvetitev izvira iz prvega tisočletja, najpozneje 8. stoletja, ko je sv. Janez Damaščan uporabil obrazec posvetitve Božji Materi: »Tudi mi ti ostajamo blizu, o Vladarica, in navezujemo svoje duše na tvoje upanje, kakor k varnemu in zanesljivemu sidru duše (prim. Heb 6,19) ter ti posvetimo um, dušo, telo in vse svoje bitje ter te častimo, kolikor je mogoče, s 'psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi'« (Ef 5,19).
Papež bo posvetil Rusijo in Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Vsi slovenski škofje se bodo pridružili papeževemu povabilu.
Kot pravijo cerkveni očetje, se Marijino duhovno materinstvo začne z učlovečenjem, saj Marija ni mogla nositi in roditi samo glave (Jezusa), ne da bi nosila in rodila tudi telo (Cerkev). Tako kot je Jezus dal Marijo za mater sv. Janezu in je Janez, ljubljeni učenec, vzel Marijo k sebi, lahko vsi »vzamemo Marijo k sebi«, pravi karmeličan Victor Sion.
V zadnjih stoletjih so posvetitev Mariji denimo priporočali sv. Ludvik Grignon Montfortski, sv. Maksimilijan Kolbe in sv. Janez Pavel II. Geslo poljskega papeža Totus tuus, Ves tvoj odraža njegovo osebno posvetitev Kristusu po Mariji.
Sprejeti Marijo za mater
Posvetiti se Mariji po besedah Gabriela Amortha »pomeni sprejeti jo za pravo mater, tako kot je storil Janez, saj ona prva resno vzame svoje materinstvo v odnosu do nas. Posvetitev je večplastno dejanje, ki je v različnih primerih različno: drugačno je, ko se vernik posveti osebno in sprejme točno določene zaveze, drugačno pa, ko se posveti narod, celotna država ali kar vse človeštvo.«
Tako kot je Jezus dal Marijo za mater sv. Janezu in je Janez, ljubljeni učenec, vzel Marijo k sebi, lahko vsi »vzamemo Marijo k sebi«, pravi Victor Sion.
V srednjem veku so se Mariji začela posvečati mesta – najprej italijanska (Sienna, Milano, Genova …), dejanje izročitve Mariji pa so pogosto opravili tako, da so ji med slovesnostjo prinesli mestne ključe.
V 17. stoletju so se začele posvetitve držav: Francija leta 1638, Portugalska leta 1644, Avstrija leta 1647, Poljska leta 1656, vse do številnih posvetitev v 20. stoletju.
Posvetitev slovenskega naroda Mariji so slovenski škofje opravili 15. avgusta 1992, po mednarodnem priznanju samostojne Slovenije.
Božji služabnik Anton Strle je to posvetitev označil kot dejanje izredne pomembnosti. Zapisal je, da je posvetitev in izročitev našega naroda Mariji »izraz našega priznanja za vse, kar je storila in še dela za naš narod. Posvetiti se Mariji pomeni priznati njeno poslanstvo v zgodovini našega naroda. Kdor pozorno presoja vsa dogajanja naše pretekle zgodovine in kdor danes v luči vere gleda in spremlja življenje naših ljudi, bo ugotovil, da čuva nad našim narodom njena materinska ljubezen. S posvetitvijo se izročamo v varstvo nebeški Materi.«
Dodal je, da izročitev Materi Božji pomeni po Mariji izročitev Bogu in Jezusu Kristusu. »Ponovno izbiramo in sprejemamo krst Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Posvetitev je torej naš veliki povratek in vrnitev domov k Materi.«
Posamezniki ali narodi pa se ne posvetijo le Mariji in po njej Kristusu, pač pa tudi drugim svetnikom, zlasti sv. Jožefu ter nadangelom Mihaelu, Gabrijelu in Rafaelu. Papež Frančišek je denimo 5. julija 2013 državo mesta Vatikan posvetil sv. Jožefu in sv. nadangelu Mihaelu.
Povezava s prikazovanji v Fatimi
V času, ko se vojne strahote v Ukrajini nadaljujejo, bo papež na praznik Gospodovega oznanjenja posvetil Rusijo in Ukrajino Mariji. Posvetitev je povezana s prikazovanji v Fatimi, saj je takrat Marija po vidkinji sestri Luciji prosila za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu srcu.
Marija je leta 1917 v Fatimi vidcem Luciji Dos Santos ter Frančišku in Jacinti Marto zaupala tri skrivnosti. V drugi skrivnosti, ki opisuje vojno, hujšo od prve svetovne vojne, je Marija prosila za posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu srcu, da bi tako preprečili, da Rusija ne bi širila svojih zmot po svetu ter povzročala vojne in preganjanja Cerkve.
Če bodo moje prošnje sprejete, se bo Rusija spreobrnila in bo mir. (Marija v Fatimi)
Marija je dejala, da bo na koncu zmagalo njeno brezmadežno srce. »Če bodo moje prošnje sprejete,« je dejala Marija, »se bo Rusija spreobrnila in bo mir.«
Na to Marijino prošnjo se je odzval Pij XII., ki je prvi posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu srcu 8. decembra 1942, sredi druge svetovne vojne. Vendar pa ni izrecno omenil Rusije.
Deset let pozneje, 7. julija 1952, je obnovil posvetitev v apostolskem pismu, in tokrat omenil »vsa ruska ljudstva«. Rusijo je Marijinemu brezmadežnemu srcu znova posvetil Pavel VI., in sicer 21. novembra 1964, med hladno vojno.
Zatem je dejanje posvetitve sveta Mariji še večkrat opravil Janez Pavel II.; najbolj znana je posvetitev 25. marca 1984 na Trgu svetega Petra.
Prošnja za ustavitev prelivanja krvi
V nekaterih krogih v Cerkvi so dvomili o veljavnosti posvetitve Janeza Pavla II., ki ni izrecno omenil Rusije, ampak samo »ljudi in narode, ki posebej potrebujejo to posvetitev«. Leta 2000, ob javni objavi tretje fatimske skrivnosti, je na pomisleke odgovoril takratni tajnik Kongregacije za nauk vere, Tarcisio Bertone. Dejal je, da je bila Marijina želja izpolnjena, kar je zatrdila tudi sestra Lucija v pismu leta 1989.
Papež Frančišek bo Rusijo Marijinemu brezmadežnemu srcu znova posvetil po natanko 38 letih, in sicer skupaj z Ukrajino. Ukrajinski škofje so se na to odzvali z velikim zadovoljstvom in menijo, da bo posvetitev zgodovinski dogodek, »saj molimo za zmago brezmadežnega srca Device Marije na svetu«.
Nadškof v Moskvi in predsednik Ruske škofovske konference Paolo Pezzi v papeževem dejanju vidi prošnjo, da se ustavi prelivanje krvi, ki je vedno nedolžna kri, in da se začne trajni mir. »Prav trajni mir prihaja iz Marijinega brezmadežnega srca in od Kristusa, ki je Knez miru.«
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (12/2022).