S predstojnikom katedre za liturgiko na Teološki fakulteti Slavkom Krajncem smo se pogovarjali o pomenu pogrebnega obreda in pokopa v krsti.

Pokop pokojnikovega telesa je za Katoliško Cerkev najprimernejša oblika.

Vsak kristjan je poklican, da Kristusa posnema v vsem. Vemo, da Kristusa niso upepelili, ampak položili v grob. Jezus je tretji dan vstal od mrtvih in bil s telesom (in ne s pepelom) vzet v nebesa (Apd 1,2).

Drugi poudarek je teološki: sv. Pavel pravi, da pri krstu postanemo svetišče Svetega Duha. Naše telo je posvečeno in namenjeno za svete stvari (kot bogoslužni prostor). To telo je nato obsijano s Svetim Duhom (birma), maziljeno s svetim oljem (po krstu in pri birmi), posvečeno (z zakramentom svetega zakona ali z zakramentom svetega reda) in se hrani s sveto evharistijo. Kako je mogoče sedaj tako sveto telo dati naenkrat v neko industrijsko peč (krematorij), prižgati in sežgati?

Slavko Krajnc je predstojnik katedre za liturgiko. FOTO: Tatjana Splichal

Tretji poudarek je antropološki. Ob smrti naših najdražjih smo prizadeti, žalostni, zbegani, telefoniramo, organiziramo in čakamo pogrebno podjetje, da odpelje pokojnika. Ob tem pa ni časa in priložnosti, da bi se poslovili od pokojnika. Slovo pa ni trenutek, slovo je proces in samo, če je proces, je zdravilno.

Vse to kaže, da Cerkev ne more enačiti izročanja telesa zemlji s kremiranjem pokojnika, zato je za Katoliško Cerkev izročitev telesa najprimernejša oblika.

V pastoralnih smernicah za krščanski pogreb je zapisano, da je pokop telesa kot izročanje pokojnika v Stvarnikov objem. Ali v primeru žarnega pokopa velja enako?

Ker je Bog Stvarnik vsega, je Stvarnik tudi mojega telesa. Ko človek umre in njegovo telo položimo v zemljo, se tako vrača k svojemu izvoru – k zemlji, iz katere je bil vzet. To lahko razumemo kot vračanje v Stvarnikov objem, saj se človek po smrti vrača k Bogu, ki ga je ustvaril. Izraz »v Stvarnikov objem« izraža zaupanje v Božjo skrb in ljubezen. Položiti telo v zemljo pomeni predati fizično telo nazaj Bogu, kot znak zaupanja, da bo Stvarnik poskrbel za dušo in končno vstajenje. Smrt za kristjana ni konec, ampak prehod v novo življenje, to pomeni, da moramo izročiti tudi telo Bogu, »da ga bo preustvaril in da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu«, kot molimo pri izročitvi pokojnika v grob.

Telo se torej ne izroči zemlji kot nekaj, kar bo za vedno izginilo, ampak kot nekaj, kar bo Bog nekoč obnovil za večno življenje z Njim!

Preberite tudi: Kristjani proti toku: zakaj pokop s krsto?

Na kratko, prosim, opišite krščanski pogrebni obred in razložite njegov simbolni pomen.

Ko razlagam pogrebni obred na fakulteti, navadno predstavim najstarejši ohranjeni rimski obred iz 7. stoletja, katerega rdeča nit je bil velikonočni značaj z osrednjo mislijo, da »gre rajni v svoj večni dom«. Zato so kristjani pred smrtjo sprejeli obhajilo, kot zagotovilo vstajenja. Ob smrti, medtem ko so umivali pokojnika, ko so ga položili v krsto, ko so ga spremljali v cerkev in iz cerkve do groba, so prepevali velikonočne psalme (113,114, 115, 116), psalme z alelujo, ki jih je prepeval Jezus pri zadnji večerji. In pokopali so ga ob petju velikonočnega psalma 117: »Aleluja, zahvaljujte se Gospodu, ker je dober …«

Ob rimskem obredu se je oblikoval tudi galikanski pogrebni obred, katerega osnovna misel se glasi: »rajni gre na dolgo pot, polno težav in nevarnosti«. Koncilska prenova bogoslužja je dala pogrebnemu obredu spet bolj svetlo vsebino z izborom svetopisemskih odlomkov, ki govorijo o upanju na vstajenje in večno življenje z Bogom, s petjem psalmov in ne žalnih pesmi, vključen je nov obred poslednjega priporočanja in slovesa, pa tudi ukinitev pesmi Dies irae, ki je ustvarjala grozo in strah. Priporoča se, naj bo pogreb z mašo. Velikonočni značaj lahko pokažemo tudi z drugačno liturgično barvo pri pogrebu, ki ni črna ali vijolična, ampak bela (seveda s soglasjem svojcev). Osrednja vsebina je misel na vstajenje in večno življenje z Bogom, kar naj bi upoštevali tudi pri nagovoru.

Ali gre za kršenje verske svobode, ko nekdo želi pokop v krsti, pa pogrebna služba jasno nastopi, da ni prostora ali da ne morejo skopati jame, zato naj bo pokop kar v žari?

To je najbolj nagnusno dejanje, ki ga pogrebna služba predlaga prosilcu, ki si želi krščanskega pogreba z izročitvijo telesa v zemljo, ker mu v najtežjih trenutkih soočanja s smrtjo ne dopušča procesa poslavljanja od pokojnega; ker mu ubija spoštovanje in ljubezen do pokojnega in mu zadaja nove rane ob soočenju s smrtjo; ker mu s tem nakazuje dokončno izničenje pokojnika in mu onemogoča gledati na smrt in izročitev pokojnika v zemljo kot na začasni počitek pokojnika, saj je izročitev v zemljo le simbolični prehod v novo obliko življenja s pokojnikom.

Slovo ni trenutek, slovo je proces in samo, če je proces, je zdravilno.

Pogreb je kot zadnje poglavje v knjigi življenja pokojnika, ki jo vsi navzoči poznajo in ljubijo. Z vsako izrečeno besedo, solzo, držo, predvsem pa z molitvijo in daritvijo svete maše zapirajo to knjigo skupaj s svojci tudi farani, vedoč, da čeprav se je končalo tuzemsko življenje nam dragega, se življenje nadaljuje v naročju Njega, ki je Življenje.

Pogovor je bil del aktualne teme v tedniku Družina (39/2024).