Po dobrih treh letih vodenja ljubljanske nadškofije in slabem letu predsedovanja Slovenski škofovski konferenci je nadškof Stanislav vodil delegacijo devetih slovenskih škofov na obisku ad limina apostolorum v Vatikanu. Kakšne napotke in spodbude za svoje pastirsko delo so dobili v Vatikanu?

Gospod nadškof Zore, se je krmilo ladje Cerkve v Sloveniji po 1. marcu kam zasukalo?

(nasmeh) Vprašanje razodeva zanimivo pričakovanje ljudi, ki smo ves čas v želji po nečem novem, po nečem drugačnem, morda po splošni odrešitveni formuli za vse probleme. Ampak če pogledamo zgodovino Cerkve, kakšnih bistvenih sprememb smeri nikoli ni bilo. Kvečjemu vračanje k evangeliju, vedno znova naravnati smer h Kristusu. Tudi obisk ad limina, srečanje z vodilnimi na rimskih dikasterijih in srečanje s papežem Frančiškom 1. marca, je bilo srečanje pastirja vesoljne Cerkve s pastirji krajevnih Cerkva, brez velikih premikov, brez bistvenih sprememb smeri. Mislim, da te tudi niso potrebne.

Zakaj obisk ni bil zgolj birokratske narave in obkljukanje obveznosti? So jih v Vatikanu spraševali tudi o odstavljenih škofih in o ekonomskem polomu mariborske nadškofije? Kakšne napotke so škofje dobili za povezavo z duhovniki, ima nadškofija duhovnikov še dovolj in ali se obeta tudi v drugih škofijah združevanje župnij po vzoru koprske? … Ali se pripravlja nov sporazum med Svetim sedežem in Slovenijo – kaj bo prinesel in bo z njim končno odvzeta privlačnost Cerkve v vsakem predvolilnem obdobju? O vsem tem v dvostranskem pogovoru v novi tiskani velikonočni Družini.

Nadškofa smo vprašali tudi o skrivnostih velike noči.

Zakaj Bog dopušča toliko trpljenja, če je dober?

Potrebovali bi večnostni pogled, da bi razumeli. Naš pogled je premajhen. Razumemo, da otroka boli, ker ga je oče neprimerno kaznoval za neposlušnost. Zakaj otrok umira za rakom, to pa je za nas skrivnost. Bog je s tem, ko nas je ustvaril svobodne, omejil svoje poseganje v človekovo svobodo. Tako ni odvzel trpljenja in križa Jezusu, ker bi to pomenilo, da jemlje svobodo vsem tistim, ki so se zarotili proti njemu. Tukaj ne razumemo trpljenja, iz večnosti bomo razumeli. Bog pa bo skrivnost tudi še v večnosti.

Zakaj po anketah več kot polovica ljudi verjame v Kristusa in njegovo vstajenje, v naše večno življenje pa le peščica? Ali tudi nadškof še kdaj podvomi? Kaj nadškofa osebno prepriča v Kristusovo in naše vstajenje? In kje vidi slovenske kristjane: smo speči in prestrašeni v Getsemaniju ali razočarani in brezvoljni na poti v Emavs? O vsem tem v pogovoru v novi tiskani Družini.

Kakšno vizijo ima nadškof za Cerkev v Sloveniji čez dvajset let?

Bo. Naša Cerkev bo. Morda zdaj podoba še ni jasna, njene strukture ne še povsem zarisane. Vem pa, da je Kristusova, da On hodi z nami in da bo čez desetletje v marsičem močnejša, kakor je danes. Ne močnejša v smislu statistik, ne kot institucija, močnejša bo vera kristjanov, močnejše življenje po evangeliju, močnejše bo občestvo vernih. V Svetem pismu piše, da smo kristjani sol in kvas, logiko manjšine se moramo učiti sprejeti. Sol in kvas, ko se bodo ljudje ob našem življenju, našem zgledu spraševali: Kaj pa, če je vse res? Kristjani bomo stalni izziv sodobnemu svetu.