Zakon, za katerega se zavzema predsednik Emmanuel Macron skupaj z njegovo stranko Renaissance, je zaenkrat prestal razpravo na parlamentarnem odboru, ki je merila za upravičenost do evtanazije močno razrahljal. Začetno besedilo je zahtevalo, da ima oseba resno in neozdravljivo stanje s srednjeročno ali dolgoročno prognozo ogroženega življenja, da je polnoletna, zmožna prostovoljno izraziti svojo voljo ter trpi za boleznijo, ki je neozdravljiva ali neznosna. Poslanci na odboru so »resno in neozdravljivo stanje s srednjeročno ali dolgoročno prognozo ogroženega življenja« nadomestili z »napredovano ali končno fazo bolezni«, med katere je mogoče prišteti paciente z boleznimi brez smrtne prognoze.

Poslanka vladne stranke MoDEM Maud Galel je povedala, da zaradi opustitve teh potrebnih varoval zakonu ni več naklonjena. »Aktivna pomoč pri samomoru bo imela posledice za najbolj krhke, najbolj ranljive, za osebe z invalidnostjo,« je dejala. Benoît Mournet, prav tako koalicijski poslanec (Renaissance), osnutku zakona nasprotuje že od samega začetka, saj meni, da gre za »antropološki prelom, skok v neznano«. Čeprav dostop zaenkrat ostaja omejevalen, se po njegovem mnenju lahko zgodi, da bodo varovala opuščena drugo za drugim«. Socialist Dominique Potier, ki zakona prav tako ne podpira, obsoja »edini dopuščeni način razmišljanja«. Po njegovem bi levica morala biti na strani solidarnosti in zagovarjati neovrgljivost zaščite človeškega življenja. »Zdaj odpiramo pot liberalni in računovodski logiki, na simbolični in na ekonomski ravni,« je dejal.

Slišati je tudi nasprotne glasove iz levega dela civilne družbe. Zdravnica Isabelle Marin, ki že 40 let deluje na področju paliative, je v dnevniku L'Humanité, časniku francoske komunistične stranke, zapisala, da je v bojevanju za smrt in za medicinsko usmrtitev, ko tem istim zdravnikom rečeš, da je to zdravstveno ali življenjsko dejanje, nekaj morbidnega. V feminističnem združenju za podporo invalidnim osebam pa izražajo strah, »da bodo osebe iz družbenih manjšin, v prekarnem položaju, brez možnosti za zdravljenje prve, ki bodo prosile za zdravstveno pomoč pri umiranju. To, kar naj bi bil družbeni napredek, se lahko izkaže za projekt iztrebljanja najbolj ranljivih.«

Obravnava zakona, ki je naletel na močno nasprotovanje Katoliške cerkve in drugih verstev ter 21 organizacij zdravstvenega osebja, ki v njem vidijo odpiranje Pandorine skrinjice, naj bi v Franciji trajala vse do poletja prihodnje leto.