Kako se individualizem danes kaže v družbi, družinah, Cerkvi, pri duhovnikih, v posvečenem življenju, pri samskih …?

Mislim, da prihajamo do vrhunca individualizma: vse je v službi tega, da se bom jaz počutil dobro. Če greš po ulici, vidiš, da ljudje hodijo tako, kot da drugega sploh ni, pa mu lahko že skoraj stopijo na prste.

In ker krstne milosti ne živimo zares in se pustimo nalesti miselnosti tega sveta, se individualizem pozna tudi v Cerkvi. Zakonca, ki naj bi tekmovala v tem, kdo bo komu prišel naproti, se darovala do konca, ne šparala, ne preračunavala, štejeta: danes sem jaz, jutri boš ti – čeprav zakrament svetega zakona izvira v prebodeni Kristusovi strani, ki ne usahne, torej nobenemu ne bo zmanjkalo. 

V posvečenem življenju uporabimo Kristusa zato, da naredimo kariero; ljudje morajo bežati stran od nas in gledati, kdaj so uradne ure, namesto da bi bili vedno manjši, vedno bolj pri nogah, za ponucat. 

Prihajamo do vrhunca individualizma: vse je v službi tega, da se bom jaz počutil dobro.

Samski sprašujejo, kaj bo Cerkev naredila zanje, namesto da bi – tudi če se jim zgodi samskost, ki ni poklicanost kot taka – v nekem trenutku rekli, ok, to ni pot, kot sem si jo zamislil, a kako lahko to življenje spremenim v daritev? V Cerkvi prevečkrat poslušamo izraze v smislu, kaj moram še narediti zase, ker sem bil ranjen, malo pa je priprave, kako izgubiti življenje, ga darovati, ker sem ga nekje prejel.

Papež Frančišek v okrožnici Vsi smo bratje govori o tem, da smo vsi bratje med seboj. Kaj sploh pomeni bratstvo, sestrstvo?

Če imamo Očeta – in kristjani vemo, da ga imamo – potem to pomeni, da neizbežno dobimo brate in sestre. A bratov si ne izberemo sami, so takšni, kot so, so darilo. Kot je rekel Frančišek Asiški: »Gospod mi je dal brate.« In daril ne greš spreminjati, ampak jih sprejmeš, pogledaš, kako gredo skupaj, da lahko nastane kaj lepega. Ko je Frančišek videl, da gredo bratje malo po svoje, ni nastopil z »jaz sem glavni« ali se užaljeno umaknil – šel je molit. In Kristus mu je vtisnil svoje rane – povabil ga je, naj se pusti pribiti na bratstvo táko, kot je.

Bratov si ne izberemo sami, so takšni, kot so, so darilo.

Iz varnega Očetovega naročja, v katerem smo po krstu, lahko začutimo sočutje celo do brata, ki nas brca in rani, ker vemo, da brca zato, ker je padel iz tega naročja. Če pa tudi mi iz tega naročja skočimo v temo, da bi šli z njim v boj, tudi sami nismo več v odnosu z Očetom in potem je vojna, ni izida, ni rešitve. Kot učenca, ki sta šla v Emavs – kregala sta se, razpravljala, argumentirala, da ima eden prav in drugi ne, dokler med njiju ni prišel Kristus, ki je prinesel nov jezik, jezik dialoga. 

"Mislim, da je odpuščanje glavno vprašanje naše Cerkve, občestev, župnij, zato tudi sinoda ne steče." FOTO: Vid Ponikvar 

Kako v Cerkvi pristriči perutnice individualizmu; kako nam pri tem lahko pomagajo izkušnje prvih krščanskih skupnosti?

Četrto in peto poglavje Apostolskih del je pravo ogledalo nebeškega kraljestva – kako so bili prvi kristjani enega srca, enega duha, skupaj so molili, si delili. Doživeli so močno novost Svetega Duha, ko je človek rešen samega sebe, individualizma, tega, da mora vse sam, da mu je drugi tekmec. In če se odkrije obdarovan, če odkrije, da je Bog Oče, da je zopet odprt prehod v nebesa, da je vrnjen v odnos, je tako, kot da je gluhonememu vrnjen dar sluha in jezika. To se najbolj vidi na binkošti.

Ko so se kristjani množili in so odkrivali vso medsebojno različnost – ker Bog ima rad različnost, noče uniform, hoče le enost v različnosti – so se morali med sabo naučiti razbirati, pogovarjati. Ko je prišlo do sporov med kristjani iz judovstva in kristjani iz poganstva, Kristus glede tega ni dal jasnih navodil, dal jim je Duha in možnost dialoga. Duh nežno vodi Cerkev, učenci pa, ki niso bili tako nežni, so se znali usesti skupaj, povedati svoje in na srečanju v Jeruzalemu razbrati, kako naprej. In tega nam manjka, čeprav govorimo o sinodalnosti. Del bratstva je tudi spoštljivo kresanje mnenj.

Duh nežno vodi Cerkev, učenci pa, ki niso bili tako nežni, so se znali usesti skupaj, povedati svoje in na srečanju v Jeruzalemu razbrati, kako naprej. In tega nam manjka, čeprav govorimo o sinodalnosti. Del bratstva je tudi spoštljivo kresanje mnenj.

In mislim, da bi sestavni del, habit – habitus pomeni navada – krščanskih občestev moralo biti tudi odpuščanje. Ker dokler smo na tem svetu, tudi če si želimo še tako dobro, se bomo razočarali, prizadeli, ranili. Kot v zakonu. Ko pare pripravljam na poroko, rečem, da je 80 odstotkov poročne obleke sešite iz odpuščanja – da lahko tisto, kar je nepomembno, odteče, kar pa je pomembno, boleče, si povemo, odpustimo.

Katera dejanja, usmerjena v pomoč drugemu, so se te v zadnjem času dotaknila?

Ko sem bila na enem zadnjih tečajev za mlade v Assisiju, so nam na koncu dali ovojnico in v njej je vsak dobil nekaj lateks rokavic. Rekli so nam: »Ko pridete domov, naj vsak najde eno konkretno priložnost, kjer lahko uporabi te rokavice. Ali gre nekomu počistiti stanovanje ali previti bolnika, ki je sam. Nekaj naj naredi z njimi.«

Apostol Janez v svojih pismih nenehoma ponavlja, da je ljubezen konkretna. Kdor ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata.

Apostol Janez v svojih pismih nenehoma ponavlja, da je ljubezen konkretna. Kdor ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata. Bog se skrije v brata, in če hočeš nekaj narediti Bogu, te pred vrati čaka brat, da nekaj narediš zanj. Ni po tvoji podobi, ni tak, kot bi si ga želel, in tudi ljubezen do njega ni romantična, ampak je konkretna in zato ranjena, boli, ne dobi vedno prijaznega odgovora. A če najprej sprejmeš Ljubezen, lahko ljubiš tudi takrat, ko se ti mudi, ko se ti ne splača, ko ni računice – in potem tega stoprocentno nisi naredil ti, ampak Sveti Duh.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje z osrednjo temo Vsak samo zase (5/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku.