Pri zadnji večerji je rekel učencem: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). Želi, da bi se po najboljših močeh trudili tkati ljubeče odnose in vse, ki jih srečujemo, ljubili, kakor on ljubi nas. Jezus pa je v pesek narisal tudi jasno črto. Čeprav je pomembno ljubiti druge, nas je posvaril, naj ne dajemo prednosti zemeljski ljubezni pred ljubeznijo do njega:

Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden (Mt 10,37).

Jezus nam s temi besedami sporoča, da mora biti naš odnos z njim na prvem mestu, celo za našim odnosom s sozakoncem ali otroki. Če želimo biti »vredni« njega, moramo poskrbeti, da je naša prva ljubezen.

Jezus nam sporoča, da mora biti naš odnos z njim na prvem mestu, celo za našim odnosom s sozakoncem ali otroki.

Ta nauk je jasen, obenem pa utegne zveneti ostro. Zato si pobliže oglejmo, kaj je Jezus rekel in zakaj.

»Prednosten odnos«

Papež Frančišek je o tem odlomku rekel naslednje: »Očetova naklonjenost, materina nežnost, nežno prijateljstvo med brati in sestrami, vsega tega, čeprav je dobro in tehtno, ne smemo postavljati pred Kristusa. Ne zato, ker hoče, da bi bili brezsrčni in nehvaležni, ampak prav nasprotno, kajti položaj učenca zahteva prednosten odnos z učiteljem (angelovo češčenje, 2. julija 2017).

Po Frančiškovih besedah je Jezusov učenec človek, ki daje »prednost« odnosu z Učiteljem. Sporoča nam, da so vsi naši plodoviti in pozitivni odnosi dobri in zdravi. Pravzaprav so poseben Božji dar, ki ga moramo ceniti in ohranjati. A najbolje jih bomo cenili, če bomo pred vsemi drugimi cenili odnos z Jezusom.

 Jezus želi, da bi dajali prednost njemu, ker nam samo on lahko da milost, da smo ljubeči starši ter bratje in sestre, kakršni želimo biti.

Jezus ne želi vdirati v naše odnose. Noče, da bi jih omalovaževali ali ravnali, kot da niso pomembni. Želi, da bi dajali prednost njemu, ker nam samo on lahko da milost, da smo ljubeči starši ter bratje in sestre, kakršni želimo biti. Bolj bomo živeli kot njegovi učenci, bolj bomo opažali, da se naša ljubezen do drugih, zlasti družinskih članov, poglablja. Ko bomo posvečali pozornost njegovi ljubezni, milosti in naukom, bomo laže ljubili svojo družino. Postali bomo prijaznejši, velikodušnejši in laže bomo odpuščali drugim. Živeli bomo »v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas« (Ef 5,2).

Vzemimo svoj križ

Jezus je učencem povedal tudi to:
Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel (Mt 10,38–39).

Morda se zdi, da Jezus spreminja temo, vendar ni tako. Govori nam, da so odnosi do naših ljubljenih in njegov klic, naj vzamemo svoj križ, tesno povezani.

Pogosto si zamišljamo nalaganje križa kot sprejemanje bremena, kakršno je telesna bolezen, skrhan odnos ali nehvaležno delo. Seveda nas take okoliščine lahko vodijo h križu, vendar je Jezusov klic v svojem bistvu klic, naj se odvrnemo od greha in si nadenemo ljubezen (prim. Kol 3,14). Jezus je vzel križ na rame, ker nas je ljubil, in želi, da tudi mi vzamemo križ iz ljubezni do njega in ljudi, ki nam jih je poslal v življenje.

Jezusov klic je v svojem bistvu klic, naj se odvrnemo od greha in si nadenemo ljubezen.

Kadar nas Jezus povabi, naj vzamemo svoj križ, nas kliče, naj omrtvimo to, kar nas ovira, da bi ljubili kakor on (prim. Kol 3,5). Vabi nas, naj se odrečemo sebičnim in grešnim željam, da bomo svobodneje ljubili vse in jim služili, tudi tistim, ki se ne strinjajo z nami. Celo sovražnikom.

Stari jaz / novi jaz

Apostol Pavel je v Pismu Efežanom zapisal:
Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice (Ef 4,22–24).

Vsi poznamo razliko med »starim« in »novim jazom«. Stari jaz je lahko negativen in povzroča razkol (prim. Ef 4,31). Novi jaz pa zaznamujejo kreposti, ki odsevajo Jezusa in njegovo ljubezen. Pavel te kreposti imenuje »sad Duha« (Gal 5,22–23). Omogočajo nam, da ljudem izkazujemo enako ljubezen, sočutje in dostojanstvo kakor Jezus. Pavel nam govori, da se bomo začeli spreminjati, če bomo prosili Svetega Duha, naj nam pomaga posnemati Jezusovo ljubezen. Če bomo sodelovali s Svetim Duhom, bomo laže omrtvili stari jaz »s strastmi in poželenji vred« (Gal 5,24).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2024).