Zakaj na vrh? Zato, ker je!
Objava:
19. 07. 2013 / 11:29
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Zakaj na vrh? Zato, ker je!
Zemeljske višave so privlačile že naše davne prednike. Noe je po vesoljnem potopu z ladjo obstal na araratskih gorah, Mojzes se je vzpel na goro Sinaj, a načrtno osvajanje najvišjih vrhov sveta se je začelo šele po razcvetu turistike. V začetku 20. stoletja so se alpinisti prvič povzpeli na vrh, višji od 7000 metrov, junija 1950 je »padel« prvi osemtisočak, pred šestdesetimi leti (29. maja 1953) pa sta Edmund Hillary in Tensing Norgay priplezala na 8848 metrov visoki Mount Everest.
V prvem obdobju osvajanja visokih gora so bili v ospredju ognjeniki, ki so jih naši predniki povezovali z nadnaravnimi silami. O vzponih na največji evropski ognjenik Etna (3323 m) je poročal že starogrški geograf Strabon, ki je živel v Jezusovem času. Sredi 7. stoletja naj bi se neki menih povzpel na najvišjo japonsko goro, 3776 metrov visoki mirujoči ognjenik Fudži. Še više so v začetku 16. stoletja prilezli španski osvajalci v Mehiki. Ob njihovem prihodu v to deželo je začel bruhati 5452 metrov visoki ognjenik Popocatepetl, kar so imeli Azteki za slabo znamenje. Španec Diego de Ordaz je poskušal dokazati, da azteški bogovi nimajo moči nad kristjani, zato se je z nekaj tovariši povzpel tik pod vrh, kjer jim je pot zaprla žareča lava. Tri leta pozneje je podvig ponovil Francisco de Montano, ki se je spustil tudi v krater in v dolino prinesel nekaj košar magmatskih kamnin.
ODKRITJE
V drugi polovici 18. stoletja je veljal za najvišjo goro na svetu ugasli ognjenik Chimborazo (6267 m) v Ekvadorju. Nanj se je leta 1802 poskušal vzpeti nemški geograf in naravoslovec Alexander von Humboldt, vendar se je moral na višini okrog 5.700 metrov obrniti. Vrh je šele leta 1880 dosegel angleški alpinist Edward Whymper, ki je petnajst let prej s soplezalci prvi osvojil sloviti Matterhorn v Švici. Najvišja ameriška gora seveda ni Chimborazo, temveč Aconcagua (6960 m), ki leži v Argentini. Nanjo se je leta 1897 prvi povzpel švicarski gorski vodnik Mathias Zurbriggen.
Takrat je bilo že splošno znano, da je najvišja gora na svetu Mount Everest. Ko so uslužbenci Indijske geodetske službe sredi 19. stoletja izvajali merjenja v nižinah ob vznožju Himalaje, so vizirje instrumentov naravnali tudi na vrhove. Ob preračunavanju izmerjene vrednosti so leta 1852 ugotovili, da je vrh z oznako Peak XV višji od vseh drugih znanih vrhov. Goro so poimenovali po inženirju Georgeu Everestu (1790–1866), ki je v letih od 1823 do 1843 vodil Indijsko geodetsko službo, pri odkritju najvišje gore na svetu pa ni sodeloval, saj se je že prej vrnil v Evropo.
PRVI POSKUSI
Leta 1907 se je Anglež Tom George Longstaff v spremstvu dveh italijanskih gorskih vodnikov vzpel na 7.120 metrov visoki Trisul. To je bil prvi osvojeni vrh, višji od 7000 metrov. Po prvi svetovni vojni je začel plezalne odprave privlačiti tudi Mount Everest. Leta 1921 je okolico gore tri mesece raziskovala devetčlanska angleška poizvedovalna odprava. Trije možje so se povzpeli do višine 7000 metrov in nakazali, da je goro mogoče preplezati. Temu cilju sta se naslednje leto še bolj približala George Finch in Geoffrey Bruce. Dosegla sta višino 8.300 metrov, vendar je njun uspeh zasenčila nesreča sedmih nosačev, ki jih je zasul snežni plaz. Leta 1924 je krenila na pot tretja odprava. V njej je bil tudi izkušeni George Mallory, ki se je udeležil obeh prejšnjih odprav. Ko se je v domovini pripravljal na vnovični naskok na Everest, so ga vprašali, zakaj se poskuša povzpeti nanj. »Zato, ker je!« je preprosto odgovoril.
Ta odprava je bila najuspešnejša dotlej, saj se je Edward Norton obrnil manj kot 300 višinskih metrov pod vrhom. Za njim sta poskusila še George Mallory in Andrew Irvine. Po prespani noči na višini 8170 metrov sta 8. junija 1924 krenila proti vrhu. Eden od njunih tovarišev je dobro videl drobni piki, ki sta lezli po zasneženem pobočju. Potem je vrhnji del gore zakrila megla in obeh plezalcev niso videli nikoli več. Leta 1999 so sicer našli dobro ohranjeno Malloryjevo truplo, vendar ta najdba ni odgovorila na ključno vprašanje: Ali sta plezalca umrla med vzponom na vrh ali med spustom z njega?
PRVIČ NA VRHU
Osvajanje najvišjih gora je dobilo nov zagon po drugi svetovni vojni. Francoska alpinista Maurice Herzog in Louis Lachenal sta 3. junija 1950 osvojila prvi osemtisočak – 8091 metrov visoko Anapurno. Komaj tri leta pozneje sta se novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tensing Norgay povzpela na Mount Everest, v naslednjih enajstih letih pa so »padli« še vsi drugi osemtisočaki. Kot zadnji leta 1964 tudi 8027 metrov visoka Šišapangma v Tibetu, h kateri tamkajšnje oblasti niso spuščale tujcev.
Hillaryju (1919–2008) in Norgayu (1914–1986) je vzpon na Mount Everest prinesel veliko slavo, vendar sta pozneje našla še druge izzive. Hillary je sodeloval v odpravi, ki je leta 1958 prečkala Antarktiko in pri tem osvojila tudi južni tečaj. Leta 1985 pa je v družbi vesoljca Neila Armstronga poletel še na severni tečaj in tako postal prvi, ki je stal na treh najbolj oddaljenih točkah našega planeta.
NOVI REKORDI
Po prvem vzponu na Mount Everest zanimanje za to goro seveda ni zamrlo. Do danes se je nanjo vzpelo več kot tri tisoč ljudi, nekateri tudi večkrat. Leta 1975 je na vrh priplezala prva ženska, Japonka Junko Tabei. Tri leta pozneje se je Reinholdu Messnerju to posrečilo brez dodatnega kisika. Leta 2000 se je z vrha na smučeh spustil Davo Karničar (prva Slovenca na Everestu sta bila sicer leta 1979 Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik). Šved Göran Kropp se je leta 1995 s kolesom odpeljal od doma do vznožja Everesta, nato pa se sam in brez pomoči kisika vzpel še na vrh. Leta 2010 se je na Everest vzpel še ne 14-letni Američan Jordan Romero, letos 80-letni Japonec Juičiro Miura ... Takšni in drugačni rekordi se bodo verjetno vrstili tudi v prihodnje, saj človeška domišljija in želja po dokazovanju ne poznata meja.
V prvem obdobju osvajanja visokih gora so bili v ospredju ognjeniki, ki so jih naši predniki povezovali z nadnaravnimi silami. O vzponih na največji evropski ognjenik Etna (3323 m) je poročal že starogrški geograf Strabon, ki je živel v Jezusovem času. Sredi 7. stoletja naj bi se neki menih povzpel na najvišjo japonsko goro, 3776 metrov visoki mirujoči ognjenik Fudži. Še više so v začetku 16. stoletja prilezli španski osvajalci v Mehiki. Ob njihovem prihodu v to deželo je začel bruhati 5452 metrov visoki ognjenik Popocatepetl, kar so imeli Azteki za slabo znamenje. Španec Diego de Ordaz je poskušal dokazati, da azteški bogovi nimajo moči nad kristjani, zato se je z nekaj tovariši povzpel tik pod vrh, kjer jim je pot zaprla žareča lava. Tri leta pozneje je podvig ponovil Francisco de Montano, ki se je spustil tudi v krater in v dolino prinesel nekaj košar magmatskih kamnin.
ODKRITJE
V drugi polovici 18. stoletja je veljal za najvišjo goro na svetu ugasli ognjenik Chimborazo (6267 m) v Ekvadorju. Nanj se je leta 1802 poskušal vzpeti nemški geograf in naravoslovec Alexander von Humboldt, vendar se je moral na višini okrog 5.700 metrov obrniti. Vrh je šele leta 1880 dosegel angleški alpinist Edward Whymper, ki je petnajst let prej s soplezalci prvi osvojil sloviti Matterhorn v Švici. Najvišja ameriška gora seveda ni Chimborazo, temveč Aconcagua (6960 m), ki leži v Argentini. Nanjo se je leta 1897 prvi povzpel švicarski gorski vodnik Mathias Zurbriggen.
Takrat je bilo že splošno znano, da je najvišja gora na svetu Mount Everest. Ko so uslužbenci Indijske geodetske službe sredi 19. stoletja izvajali merjenja v nižinah ob vznožju Himalaje, so vizirje instrumentov naravnali tudi na vrhove. Ob preračunavanju izmerjene vrednosti so leta 1852 ugotovili, da je vrh z oznako Peak XV višji od vseh drugih znanih vrhov. Goro so poimenovali po inženirju Georgeu Everestu (1790–1866), ki je v letih od 1823 do 1843 vodil Indijsko geodetsko službo, pri odkritju najvišje gore na svetu pa ni sodeloval, saj se je že prej vrnil v Evropo.
PRVI POSKUSI
Leta 1907 se je Anglež Tom George Longstaff v spremstvu dveh italijanskih gorskih vodnikov vzpel na 7.120 metrov visoki Trisul. To je bil prvi osvojeni vrh, višji od 7000 metrov. Po prvi svetovni vojni je začel plezalne odprave privlačiti tudi Mount Everest. Leta 1921 je okolico gore tri mesece raziskovala devetčlanska angleška poizvedovalna odprava. Trije možje so se povzpeli do višine 7000 metrov in nakazali, da je goro mogoče preplezati. Temu cilju sta se naslednje leto še bolj približala George Finch in Geoffrey Bruce. Dosegla sta višino 8.300 metrov, vendar je njun uspeh zasenčila nesreča sedmih nosačev, ki jih je zasul snežni plaz. Leta 1924 je krenila na pot tretja odprava. V njej je bil tudi izkušeni George Mallory, ki se je udeležil obeh prejšnjih odprav. Ko se je v domovini pripravljal na vnovični naskok na Everest, so ga vprašali, zakaj se poskuša povzpeti nanj. »Zato, ker je!« je preprosto odgovoril.
Ta odprava je bila najuspešnejša dotlej, saj se je Edward Norton obrnil manj kot 300 višinskih metrov pod vrhom. Za njim sta poskusila še George Mallory in Andrew Irvine. Po prespani noči na višini 8170 metrov sta 8. junija 1924 krenila proti vrhu. Eden od njunih tovarišev je dobro videl drobni piki, ki sta lezli po zasneženem pobočju. Potem je vrhnji del gore zakrila megla in obeh plezalcev niso videli nikoli več. Leta 1999 so sicer našli dobro ohranjeno Malloryjevo truplo, vendar ta najdba ni odgovorila na ključno vprašanje: Ali sta plezalca umrla med vzponom na vrh ali med spustom z njega?
PRVIČ NA VRHU
Osvajanje najvišjih gora je dobilo nov zagon po drugi svetovni vojni. Francoska alpinista Maurice Herzog in Louis Lachenal sta 3. junija 1950 osvojila prvi osemtisočak – 8091 metrov visoko Anapurno. Komaj tri leta pozneje sta se novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tensing Norgay povzpela na Mount Everest, v naslednjih enajstih letih pa so »padli« še vsi drugi osemtisočaki. Kot zadnji leta 1964 tudi 8027 metrov visoka Šišapangma v Tibetu, h kateri tamkajšnje oblasti niso spuščale tujcev.
Hillaryju (1919–2008) in Norgayu (1914–1986) je vzpon na Mount Everest prinesel veliko slavo, vendar sta pozneje našla še druge izzive. Hillary je sodeloval v odpravi, ki je leta 1958 prečkala Antarktiko in pri tem osvojila tudi južni tečaj. Leta 1985 pa je v družbi vesoljca Neila Armstronga poletel še na severni tečaj in tako postal prvi, ki je stal na treh najbolj oddaljenih točkah našega planeta.
NOVI REKORDI
Po prvem vzponu na Mount Everest zanimanje za to goro seveda ni zamrlo. Do danes se je nanjo vzpelo več kot tri tisoč ljudi, nekateri tudi večkrat. Leta 1975 je na vrh priplezala prva ženska, Japonka Junko Tabei. Tri leta pozneje se je Reinholdu Messnerju to posrečilo brez dodatnega kisika. Leta 2000 se je z vrha na smučeh spustil Davo Karničar (prva Slovenca na Everestu sta bila sicer leta 1979 Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik). Šved Göran Kropp se je leta 1995 s kolesom odpeljal od doma do vznožja Everesta, nato pa se sam in brez pomoči kisika vzpel še na vrh. Leta 2010 se je na Everest vzpel še ne 14-letni Američan Jordan Romero, letos 80-letni Japonec Juičiro Miura ... Takšni in drugačni rekordi se bodo verjetno vrstili tudi v prihodnje, saj človeška domišljija in želja po dokazovanju ne poznata meja.
