Spletni portal Aleteia znova ponuja v branje zanimivo temo, ki nagovarja katoličane po vsem svetu: kako v Cerkev pritegniti mlade, ki že »po pravilih« veljajo za upornike. Kot pri večini stvari se tudi tukaj zdi, da je najučinkovitejše orodje dober zgled …



Pisec prispevka spominja na oglas priljubljene ameriške verige prodajaln z igračami iz osemdesetih let: »Nočem odrasti, jaz sem otrok iz Toys-R-Us!« Kot ugotavlja, je to izvrstna strategija za oglaševanje igrač, obenem pa povsem porazna za evangelizacijo in malodane samomorilna za usmerjanje mladih proti duhovni zrelosti.

V Združenih državah Amerike se pojavlja »pootročenje« krščanstva, kamor sodi tudi obhajanje bogoslužja »na zabaven način«. s čimer naj bi pritegnili pozornost otrok in mladih. Tovrstne smernice pa po mnenju pisca občutno zmanjšujejo možnosti zrelih kristjanov, da bi mlade vzgojili v odrasle kristjane. Žal nekateri starši mislijo, da bodo svoje otroke lažje obdržali v Cerkvi, če jim bodo tam ponujali vedno nekaj novega in razburljivega, podobno kot jih doma podkupijo s sladkarijami, če želijo kaj doseči pri »vzgoji«. To je nespametno in neiskreno, predvsem pa neučinkovito.

Vedno več mladih zapušča Cerkev in mnogi to utemeljujejo z izgovori, ki bi jih lahko strnili v »Več balonov! Bolj kričeče obarvana oblačila! Zabavajmo se vendar!« (to je seveda karikatura, vendar le zavoljo boljšega razumevanja.)

Na zahodu župnije in verska občestva sivijo in se krčijo, ker mladim ne znamo izročiti zaklada, ki nam je bil zaupan. Zato si moramo postaviti boleče vprašanje: »Ali mladih ne znamo voditi po poti v duhovno zrelost, ker te primanjkuje tudi nam?«

Nemški filozof je zapisal, da tisto, kar je naravno in lepo v otroku, lahko deluje odbijajoče, če se nadaljuje v dobo odraslosti, in to še posebej velja za cerkveno okolje. Odrasli pa ne moremo posredovati nečesa, česar samo ne premoremo. Poklicani smo, da bi vredno predajali vero in mlade usmerjali na poti svetosti, vendar moramo ob tem nujno narediti inventuro lastnega znanja, prakse in gorečnosti. Če je Cerkev za mlade neprivlačna, je to morda zato, ker smo mi neprivlačni in »neverodostojni« katoličani. Da vedno ne počnemo tistega, o čemer govorimo, sodi k naši »padli« naravi; da ne znamo prenašati Kristusovega nauka, pa je dejanje namerne nepokorščine.

Začnimo s priznanjem, da so naše duše ogrožene, Cerkev pa je v nevarnosti. »Vzgojili« smo navade uma in srca ter dejanja, ki povzročajo tveganje za naše odrešenje. Zlonamerni pristaši sekularizma si želijo, da bi naš glas povsem utihnil. Zlobni sektaši si želijo naše smrti. In, kar je najhuje, nekateri samooklicani katoličani, pa naj jih kdo vleče za nos ali pa gre zgolj za hinavščino, nas poskušajo učiti nekaj drugega kot kar je učil Kristus. Če ta dejstva priznamo, kaj naj torej storimo? Zelo preprosto, lahko se zatečemo k Materi Božji; lahko gremo k spovedi, molimo, se postimo in opravljamo pokoro.

Če bi živeli v zanikanju lastnega greha, če bi zmanjševali njegovo nevarnost, bi bil to vrhunec naše nespameti – podobno kot če bi pastir izgubil ovco, potem pa vztrajal, da mu nobena ne manjka. Grehov se lahko pokesamo le, če priznamo, da smo grešili, in le, če smo prepričani, da je greh razkošje, ki si ga nikoli ne moremo privoščiti.

Grešniki smo in če vztrajamo v grehu, je naše odrešenje izgubljeno. Zdaj pa še kakšna dobra vest: ni treba, da v grehu umremo! Iz smrti v življenje lahko prestopimo z dobro spovedjo in če se združimo z žrtvijo Jezusa na Kalvariji, to pa lahko storimo tako, da se udeležujemo svete maše. In kar je najbolje, postanemo lahko podobni Kristusu, tako da bomo ob uri svoje smrti lahko uzrli obličje Boga in večno zaživeli. Lahko smo bolj podobni Kristusu, če in ko vredni prejemamo sveto obhajilo. Sčasoma in na koncu v večnosti bo naš nebeški Oče v nas videl in vzljubil to, kar vidi in ljubi v svojem edinorojenem Sinu.

Mladi nam ne morejo slediti tja, kamor sami ne gremo. Ali bodo stopali po poti, po kateri tudi mi ne želimo iti? Izgubljamo duše, ki nam jih je v oskrbo zaupal Gospod, za kar bo od nas terjal plačilo. Še danes stopimo na pot krščanske zrelosti in pokličimo mlade, naj nam sledijo.

Predvsem pa čim več molimo drug za drugega.

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.) / Fotografija je ilustrativna.