Danes goduje sv. Miklavž, prvi decembrski »obdarovalec«. V družinah z majhnimi otroki je pričakovanje božiča pogosto povezano z izražanjem neštetih želja, ki se porajajo v malih glavicah. Adventni čas zato pogosto mine brez prave duhovne priprave na rojstvo našega Odrešenika, na sam božični dan pa je pozornost najmlajših (pa tudi malce starejših) bolj usmerjena v lično zavita darila pod božičnim drevescem kot pa v nebogljeno Dete, ki leži v jaslih. Kako se temu izogniti, je dolgo časa razmišljala Elizabeth Clare, sodelavka katoliškega spletnega portala Aleteia. Našla je rešitev, ki je v zahodnem svetu precej nezaslišana, v Sloveniji pa jo gotovo prakticira veliko staršev, ki želijo sebi in svojim otrokom zagotoviti duhovno doživet »Jezusov rojstni dan«.



Božič se približuje z nezadržno hitrostjo. Že sama misel na to obdobje v letu, vse obdarovanje, ki nas čaka, priprave na zabavo, krašenje hiše in vrhunski dosežki na kuharskem področju mi hitro dvignejo srčni utrip na nezavidljivo raven.

V naši družini si prizadevamo, da vsak praznik obhajamo namenu primerno in v večini primerov nam to uspeva. Žal pa pridejo trenutki, ko ob misli na seznam nujnih opravil pred prazniki godrnjam ali pa osorno govorim z domačimi. Včasih lahko pritisk, da je praznike nujno treba obhajati – z veliko nakupi, kuhanja in najrazličnejših opravil - , dejanski pomen praznika povsem potisne v ozadje.

In potem je tu še božiček. Vsako leto se borimo s tem decembrskim velikanom, ko poskušamo v miru praznovati čudež Učlovečenja. Kot kristjani si prizadevamo, da na praznik Jezusovega rojstva pripravimo svoja srca in srca naših otrok, vendar nam ta okrogli mož to poskuša preprečiti že od sredine novembra. Kako naj se ponižno Dete Jezus postavi ob bok vsem zgodbam o severnem tečaju, rdečenosim jelenčkom, vsem zavitkom igrač, ki čakajo pod božičnim drevescem?

Pa ni bilo vedno tako: božiček je sodobno »utelešenje« sv. Miklavža, škofa v Miri, ki je živel v tretjem in četrtem stoletju. Po njegovi smrti so si ljudje začeli izmenjevati darila, v spomin na obilno radodarnost priljubljenega svetnika. To obdarovanje je bilo običajno za današnji dan, ko obhajamo njegov god, z leti pa se je počasi pomikalo proti koncu meseca in je postalo sestavni del naše kulture v »obredju« božičnega dne.

Pred petimi leti, ko sem bila še »neizkušena« mati, sem se odločila, da imam dovolj božička, ki je iz leta v leto izpodrival Jezuščka iz središča božičnega dne. Takrat še nisem bila tako goreča katoličanka, ko pa sem naletela na katoliški običaj obhajanja praznika sv. Miklavža, sem vedela, da je moja težava z božičkom rešena.

Odtlej v naši hiši obdaruje sv. Miklavž, božič pa je v celoti namenjen »malemu Bogu«. Ko pride 25. december, se na božično jutro vsi osredotočamo le na Jezusovo rojstvo, ne da bi se bali, da bo izza božičnega drevesca zdaj zdaj skočil kakšen belobradi škrat.

Kako torej v praksi to deluje pri nas doma?

Na predvečer praznika sv. Miklavža se vsi skupaj stisnemo pod odejo in preberemo nekaj zgodb o tem priljubljenem svetniku. Nato se malce pogovorimo o resničnem sv. Nikolaju in ga primerjamo s podobo današnjega božička. Z možem otrokom jasno poveva, da god sv. Miklavža pri nas praznujemo precej drugače kot v večini drugih družin. Ta bistveni del pogovora jih pripravi na kasnejša srečanja z božičkom na krajevnih božičnih praznovanjih.

Tik preden otroci zaspijo, jima pomagava nastaviti nogavice za obljubljeni Miklavžev obisk. V pristnem duhu radodarnosti se pregovarjajo, kdo bo nastavil največji par nogavic in zgodaj zjutraj v njem našel največ daril! Ko se vznemirjenje večera poleže in otroci končno zaspijo, njihove nogavice napolnim z dobrotami. Vse skupaj je zelo preprosto. Otroci dobijo čokolado, suho sadje, žvečilni gumi, morda knjigo ali dve, ki ju potem skupaj prebiramo.

Na god sv. Miklavža, potem ko je navdušenje nad polnimi nogavicami že mimo, pozabim na nujne opravke v adventu in se posvetim družinskim radostim. Dan začnemo z »Miklavževimi palačinkami«, otroci, ki se šolajo doma, pa imajo tisti dan »počitnice«.

Po okusnem zajtrku si na družinski zofi privoščimo še več zgodb o sv. Miklavžu, nato skupaj pečemo praznične piškote in ustvarjamo božične voščilnice. Naši običaji se vsako leto malce spremenijo in letos, upam, bomo nekaj Miklavževe radodarnosti ponesli tudi zunaj našega toplega doma. Obiskali bomo bližnji dom za ostarele, poklepetali s stanovalci, jim podarili kakšno sladkarijo in jim zapeli nekaj božičnih pesmi. Če bodo rezultati domače peke uspešni, bomo morda pladenj piškotov odnesli sosedovim.

S tem, ko smo Miklavža postavili na pravo mesto, se mi zdi moj seznam nujnih opravil v adventu precej krajši, kar pomeni mirnejši mesec december ne le zame, ampak za vso družino. Božič pa je tih dan, namenjen Bogu, družini in počitku v toplini našega doma. Z darili, ki v hišo pridejo od vseh tet, stricev in starih staršev, imajo otroci kasneje še veliko dela, toda na božični dan se osredotočimo na praznovanje v čast rojstva našega Gospoda.

Vir: Elizabeth Clare / www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.)