S. Theresa Noble, sodelavka spletnega portala Aleteia, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla razmišlja o našem odnosu do sv. Pavla, ki po njenih besedah nikakor ne more biti »mlačen«. Apostola Pavla lahko ljubimo iz vsega srca ali pa do njega gojimo prav tako močna negativna čustva, meni s. Theresa in ob tem navaja pet razlogov, zakaj naj odločnega apostola vzljubimo tako kot ona sama.



»Sovražim sv. Pavla.«

S prijateljem sva klepetala pred cerkvijo, ko se mi je takole »spovedal«. Na srečo je te besede izustil, še preden sem se pridružila redu Hčera sv. Pavla, zato me takrat še ni imelo, da bi mu prisolila pošteno zaušnico, vendarle pa sem se z začudenjem ozrla vanj in rekla: »Kaj?! Midva zdaj ne bi stala tukaj, če ne bi bilo sv. Pavla!«

No, morda sem malce pretiravala, toda Pavlova vloga v prvi Cerkvi je resnično izrednega pomena. Bil je dinamičen, starsten in neutruden oznanjevalec evangelija. Prepričan je bil v svoje poslanstvo in je vedno spoštljivo, pa vendar neomajno oznanjal Božjo voljo, kakor jo je občutil sam, četudi se včasih ni povsem skladala z mnenjem prvega papeža, sv. Petra.

V katoliški Cerkvi na današnji dan obhajamo slovesni praznik apostolov Petra in Pavla.

To je čisto lepo in Hčere sv. Pavla imamo zelo rade tudi sv. Petra, kljub temu pa nismo navdušene nad tem, da moramo slovesni praznik našega duhovnega očeta deliti še z nekom, četudi je to prvi papež. Zato v redu praznujemo še posebej, god sv. Pavla je na našem koledarju zapisan 30. junija.

Tako je! Hčere sv. Pavla se svetnika (uradno) spominjamo kar trikrat v letu, poleg dveh dni v juniju obhajamo tudi praznik spreobrnjenja sv. Pavla 25. januarja. Smo pač nekaj posebnega.

Torej, naj vam predstavim nekaj razlogov, zakaj imejte radi sv. Pavla, če se v to še niste sami prepričali:

1. Lahko ga imate radi, ali pa ga iskreno ne marate: sv. Pavel vsekakor zahteva vaše mnenje. Če do njega nimate nikakršnega odnosa, niste dovolj pozorno prebirali Svetega pisma in ga morate nujno znova vzeti v roke. Pavel je tiste vrste oseba, ki zahteva močan odziv, pa naj gre za pozitivna ali negativna čustva, in ravno zato je eden izmed mojih najljubših svetnikov. Če kristjan od sočloveka ne izzove drugega kot neopazen skomig z rameni, je precej verjetno, da tega kristjana vročica evangelija ni ravno vnela.

2. Pavel je znal z besedami: bil je mojster sporazumevanja. Kadar je pisal, njegove besede nikoli niso bile omledne. Njegova pisma so bili pravi ognjeni zublji, ki v bralcih še vedno vnemajo mešanico jeze, občudovanja, pretresa in navdiha. V Svetem pismu redko zasledimo zapise v prvi osebi, sv. Pavel pa se ni nikoli ustrašil pisati o sebi, ne zato, ker bi bil tako zaverovan sam vase, ampak zato, ker se je zavedal moči svoje zgodbe in razodetij v obliki spominov. Pavel je bil tako nezaverovan vase, da se ni bal govoriti o tem, kaj je Bog v njegovem življenju storil zanj, zavedajoč se, da je vse odvisno od Božje moči, ne pa od njega samega.

3. Sv. Pavel je imel preteklost: všeč so mi svetniki, ki so kot neobrušeni biseri; z njimi se lažje poistovetim. Sv. Avguštin, sv. Ignacij, kdorkoli že, rada imam svetnike z živahno preteklostjo, ker mi to vliva upanje, da tudi sama lahko postanem svetnica. Pavel je sodeloval pri kamenjanju sv. Štefana in je goreče preganjal kristjane, zasledoval jih je in jih vlekel iz njihovih domov. Pavel je bil pravzaprav morilec in izsiljevalec! Bog pa ga je opazoval in si mislil: »No, to je idealen človek za oznanjevanje evangelija.« Precej neverjetno, mar ne? Vendar nam vliva upanje. Če je Bog iz sv. Pavla lahko napravil ne le poštenega človeka, ampak enega največjih svetnikov Cerkve, lahko gotovo nekaj napravi tudi iz slehernega posameznika med nami.

4. Sv. Pavel je bil mojstrski popotnik: v njegovih misijonskih dnevnikih je zabeleženih več kot 16.000 kilometrov. To je osupljivo. Da si bomo lažje predstavljali, to številko podvojimo, malo še dodajmo, pa bi Pavel prepotoval ves svet! In to še pred pojavom sodobnih prevoznih sredstev. Že samo to dejstvo nam slika Pavlovo neverjetno vztrajnost in odločnost. Pa Pavel sploh ni bil deležen stoječih ovacij, kadarkoli je prispel na cilj. Daleč od tega. Kot je povedal sam, jih je »od Judov petkrat dobil po eno manj kot štirideset« (kazen, ki jo je prejel v sinagogah). Trikrat so ga bičali, enkrat kamnali in enkrat pustili, misleč da je mrtev; trikrat je doživel brodolom (2 Kor 11, 24-25). Pavel si ni ležerno ogledoval znamenitosti; imel je resno poslanstvo. Ne glede na to, ali ga imate radi ali ne, njegovo vztrajnost morate občudovati.

5. Sv. Pavel je bil ponižen človek: čeprav njegova samozavest in predanost že mejita na predrznost, je bil globoko ponižen. Vedel je, da je kljub nepogrešljivi vlogi pri širjenju evangelija njegova moč v tem, če prizna svojo šibkost in če si dovoli, da ga Kristus povsem posrka, vse dokler ni rekel: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Ravno eksplozivna kombinacija Pavlove ponižnosti in drzne vneme je iz njega naredila tako učinkovitega kristjana, resnično drugega Kristusa. Vse prepogosto nas kristjane zmoti njegova drznost, ne opazimo pa vse tiste ponižnosti, ali pa se podamo v drugo skrajnost in nas lažna ponižnost odvrača od tega, da bi z vnetim pogumom pričevali za resnico. Pavel je zgled kristjanom v teh časih preizkušenj. Uči nas, kako oznanjati evangelij brez strahu in obenem živeti v globoki ponižnosti, v kateri nenehno iščemo le Kristusa.

Sv. Pavel, prosi za nas.

Vir: www. aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.P.)