Avto za avtom je prihajal k župnijskemu domu pri sv. Neži. Iz vsakega je poskakalo nekaj parov nog. Nekateri pari so izstopili tudi že bolj previdno. Na Summerjob-u izkušene roke pridejo še kako prav.

V župnijskem domu v Libojah se nas je zbralo malo manj kot petdeset.

Malo manj kot petdeset se nas je v torek zvečer zbralo v župnijskem domu. Najprej večerja in nekaj navodil, nato predstavitev delovišč in spoznavne igre. Ura še ni bila pozna, ko smo šli spat, za dneve pred seboj smo potrebovali veliko energije.

Pred odhodom na delovišča smo v skupnem prostoru poslušali »jutranjo motivacijo«. FOTO: arhiv Summerjoba

Vsako jutro se je ob 6.30 zaslišala budnica in pokonci vrgla tistih nekaj posameznikov, ki so bili še v posteljah. Nekateri so vstali prej, da so pripravili zajtrk, nekateri, da so šli k maši, in nekateri brez posebnega razloga. Mogoče iz nestrpnega pričakovanja, da se dan začne. Pred odhodom na delovišča smo v skupnem prostoru poslušali »jutranjo motivacijo«, spodbudo, ki nas je pripravila na dan in na ljudi, ki smo jih srečevali. Kaj je bil torej naš »job«?

Letos je bilo veliko rok potrebnih tudi pri ljudeh, ki niso niti stari niti bolni niti osamljeni: tam smo kidali blato, čistili mulj, razbijali namočena tla in odvažali odvečen material.

Pripravljalna ekipa je že deseto leto zapored poiskala ljudi, ki zares potrebujejo pomoč. Ljudi, ki ne zmorejo več poskrbeti zase, ker so bolni, stari ali osamljeni. Pogosto vse troje in najbolj od vsega zadnje. Vstopali smo v njihove domove, jih vsak dan malo bolje spoznali in vmes odluščili kakšen star omet, pokitali steno, jo prebelili, zamenjali žarnico ali oprali preprogo. Letos je bilo veliko rok potrebnih tudi pri ljudeh, ki niso niti stari niti bolni niti osamljeni. Tam smo kidali blato, čistili mulj, razbijali namočena tla in odvažali odvečen material.

Popoldne smo se vračali v Liboje in po poznem kosilu igrali odbojko. FOTO: arhiv Summerjoba

Popoldne smo se vračali v Liboje in po poznem kosilu igrali odbojko, šli na obisk Žičke kartuzije, raziskovali okolico ali pa smo medse sprejeli goste. Pričevanje o vezeh, ki so se spletle med summerjobovci in nekaterimi »delodajalci« nas je spodbudilo, da smo do njih pristopali z iskrenim zanimanjem in spoštovanjem. Dneve smo zaključili s skupno podelitvijo vtisov.

Beseda, ki opiše zaključni dan Summerjoba, je hvaležnost: hvaležnost, da so stiske ljudi videne, da lahko delamo, da nas druži dobra volja in da smo siti.

V nedeljo so delodajalci prišli k nam. Pogledali smo fotografije opravljenega dela, se jim zahvalili, da so nas sprejeli, in poklepetali z njimi ob kavi.

Beseda, ki opiše zaključni dan Summerjoba, je hvaležnost. Hvaležnost, da so stiske ljudi videne, da lahko delamo, da nas druži dobra volja in da smo siti (kuharicam gre posebna mera blagohotnih misli!). Pridružilo se nam je nekaj udeležencev iz preteklih let in sladko hvaležnost so, kakopak, občutili tudi naši želodci.