To je Francozinja, sestra Nathalie Becquart, ki bo na zasedanju imela tudi pravico glasovanja. Doslej je bila to izključna pravica škofov. V pogovoru za francosko katoliško televizijo je izjavila, da ji je všeč afriški pregovor: »Če hodiš sam, si hitreje na cilju, če hodiš skupaj z drugimi, prideš dlje.«

Njeno misel bi lahko nadaljevali: Cerkev želi »priti dlje«, prav do konca, vse do Božjega kraljestva, v katero bo vstopila ob dovršitvi časov, zato »hodi skupaj z drugimi«, zato s to sinodo odločneje stopa na skupno pot. 

»Naša "skupna hoja" je tisto, v čemer se najbolj uresničuje in razodeva narava Cerkve kot Božjega romarskega in misijonarskega ljudstva. (…) Pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (Pripravljalni dokument sinode).

Če hodiš sam, si hitreje na cilju, če hodiš skupaj z drugimi, prideš dlje. 

Začetek sinodalnega dogajanja v Katoliški cerkvi oktobra lani nam daje priložnost za razmislek, kaj pomeni danes »biti Cerkev« in kakšen je njen pomen v zgodovini. Kdor je v zadnjih letih spremljal zasedanja sinode škofov, je bil priča vse večji raznolikosti, ki zaznamuje življenje Cerkve. 

Ta se kaže na vseh ravneh: v miselnosti, jeziku in pristopih. Različnosti pa ne smemo pojmovati najprej kot težavo, ampak kot prednost in kot kvaliteto, saj je odraz življenja ljudstev in kultur.

Cerkve si ne smemo predstavljati kot zgradbo iz lego kock, ki bi se natančno prilegale druga drugi, razmišlja italijanski jezuit Antonio Spadaro. Primernejša podoba zanjo je simfonija, v kateri različni glasovi iščejo ujemanje. 

Če nadaljujemo to podobo, bi lahko rekli, da ne gre za simfonijo, pri kateri je partitura v celoti napisana in instrumenti določeni. Prej gre za »jazzovski koncert«, pri katerem instrumentalisti vsaj delno igrajo v skladu s trenutnim navdihom. 

Vstopiti v sinodalno dogajanje pomeni dovoliti tudi določen nemir, postavljati neprijetna vprašanja, dopustiti napetosti.

Sinodalno dogajanje zahteva ponižnost in odpiranje. Preiti je treba od »jaz« k »mi«. Zahteva potrpežljivost in čakanje, pri tem pa odprte oči in ušesa. Pripravljalni dokument za sinodo pravi: »Prvi korak je poslušanje, za kar je treba brez predsodkov odpreti um in srce.« 

Ključna beseda sinode je Jezusov klic: »Efeta!«, to je: »Odpri se!« Ali pa: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mr 4,9) Ob tem stavku vedno pomislim, da je Jezus imel smisel za humor. Za kaj drugega pa naj bi imeli ušesa? Za naslonilo za očala ali za nošenje uhanov?

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (11/2022).