Petro je duhovnik Strijske eparhije Ukrajinske grškokatoliške cerkve. Kot poroča spletni portal Vatican News, ima trenutno veliko dela. Kot kaplan skrbi za družine, ki so v vojni izgubile svoje bližnje. Pri iskanju pravih besed mu pomagajo osebne izkušnje: leto in pol je preživel na fronti na vzhodu Ukrajine.

Kot večina ukrajinskih vojakov je pred odhodom na fronto napisal pismo ženi in hčerki. Danes ga pogosto vzame v roke …

Pozdravljeni, ljubi moji! Če bereta to pismo, pomeni, da me je Bog poklical k sebi ...

»Pozdravljeni, ljubi moji! Če bereta to pismo, pomeni, da me je Bog poklical k sebi«: s temi besedami je Petro začel poslovilno pismo, ki ga je napisal za ženo in hčerko, če bi na fronti v vzhodni Ukrajini izgubil življenje. Ko se je vrnil domov, je pismo vzel s seboj. »Fantje so me grajali, da pisma nisem zavrgel, saj so ljudje v vojski precej vraževerni. Jaz pa sem veren, kristjan sem, in ko me Bog pripeljal nazaj domov, sem želel svoje misli deliti z ženo,« je mladi duhovnik pojasnil v pogovoru za vatikanske medije.

Ukrajinski duhovnik in nekdanji vojak Petro Mandziak. FOTO: Vatican Media

Šel je branit življenje

Njegova današnja zgodba, zgodba grškokatoliškega duhovnika v škofiji Stryi, je pričevanje o Božji milosti: svojo izkušnjo želi deliti z drugimi, da bi pokazal, kako Bog deluje v naših življenjih - pogosto na povsem nepričakovane načine, če smo le pripravljeni prisluhniti Njegovemu glasu, je prepričan Petro.

Danes 33-letni Ukrajinec je leta 2016 končal študij v grškokatoliškem bogoslovnem semenišču v Lvovu. Istega leta je prišel v Rim, kjer je študiral na Papeški akademiji Alfonsiana. Po pridobitvi licenciata iz moralne teologije se je leta 2019 vrnil v Ukrajino, se poročil in začel delati za ukrajinsko pošto. Februarja 2022, po izbruhu ruske invazije na Ukrajino, se je sprva pridružil Teritorialni obrambi, junija istega leta pa se je odločil, da se bo prostovoljno pridružil oboroženim silam.

Pomembno je, da nismo mlačni: da smo bodisi vroči ali hladni, nikakor pa ne mlačni, saj ni nič hujšega od 'mlačnosti'.

»Nenehno smo spremljali novice in videli, kako Rusi preprosto streljajo na civiliste,« se spominja Petro, in to ga je spodbudilo, da se je odločil za odhod na fronto: »Takrat spoznaš, da moraš kot zdrav in običajen človek oditi v boj, da bi zaščitil tiste, ki se ne morejo zaščititi sami. Na splošno sem si v življenju vedno prizadeval, da bi bil dejaven državljan in kristjan. Kot je dejal nekdanji voditelj Grškokatoliške cerkve Andrej Šepicki, je torej pomembno, da nismo mlačni: da smo bodisi vroči ali hladni, nikakor pa ne mlačni, saj ni nič hujšega od 'mlačnosti'. Ta poziv sem začutil v svojem srcu in mu sledil. Nisem šel tja, da bi ubijal, sploh ne. Na fronto sem šel, da bi branil življenje.«

Po kratkem usposabljanju je Petro odšel na fronto kot član enote za napade. Sodeloval je v bojih za Soledar, kjer je bil oktobra 2022 ranjen. »V vojni lahko vsakdo najde tisto, po kar je prišel,« pripoveduje nekdanji vojak. »Če je nekdo prišel s strahom, bo tam srečal ta strah; če je nekdo prišel po maščevanje, bo vedno našel priložnost za to. Jaz pa sem prišel, da bi svojim bratom prinesel mir in ljubezen, da bi jim bil v oporo, Božja roka, ki je lahko navzoča v vojni.«

Preberite tudi: Ukrajina: kardinal Parolin pred čudežno Marijino ikono

Stvarnost vojne ljudem sname vse maske

Petro je svojo podporo tovarišem lahko pokazal v bitki v rudniku soli Artemsil v Soledarju. Zaradi očitne premoči ruskih sil so bili štirje od njegove 20-članske čete ubiti, enajst jih je bilo ranjenih, vendar so preostali nepoškodovani možje, med njimi tudi Petro, uspeli z bojišča umakniti vse ranjence.

Vojna, pravi Petro, ljudi prisili, da snamejo maske. »Ko si v življenju nadenemo družbene maske, pogosto ne moremo srečati Boga, saj se nam zdi, da smo preveč predani svetu. Bog pa nam govori, da ne smemo živeti zase, ampak za bližnjega. Vemo, da smo ustvarjeni po Božji podobi, o tem imamo določeno predstavo in si za to podobo prizadevamo, z močjo svojih dejanj. Prototip te podobe pa je Kristus. Kristus nam zelo jasno kaže, da ne živi zase, da jasno izpolnjuje poklic, ki mu ga je dal Bog, in da ve, kam gre.«

Na fronti je kmalu spoznal, da tam ne moreš živeti zase, saj se vojna ne ozira na posameznika ...

Na fronti je kmalu spoznal, da tam ne moreš živeti zase, saj se vojna ne ozira na posameznika:

»Živeti je treba v imenu nečesa in za nekoga. In tam dejansko odkriješ zelo živo srečanje z Bogom, ker nimaš več vseh 'stvari', ki jih imaš v vsakdanjem življenju. Ko nekdo recimo postane duhovnik, lahko pomisli: 'Tako močan sem, tako spoštovan. Nekdo sem.' Toda nič takega ni kot 'nekdo', preprosto si to, kar si … tukaj stojiš pred smrtjo in nikogar ni, ki bi igral kakršno koli igro. V tistem trenutku, v popolni goloti, ko si povsem razgaljen od različnih družbenih plasti, je to edini kraj, kjer se srečaš z Bogom.«

Petro med izobraževalnim programom »Zdravljenje vojnih ran«. FOTO: Vatican Media

Bratstva so žarek upanja sredi vojne

Stvarnost vojne z vsemi svojimi tragedijami postane plodno okolje za pomen bratstva, ki po besedah Petra Mandziaka odraža krščansko miselnost, saj pravi brat »ne skrbi zase, temveč za svojega bližnjega«. »Sobrat je nekdo, ki pozna vse tvoje potrebe, tudi če jih ne izraziš z besedami,« ojasnjuje Petro. »To pomeni, da gre za osebo, ki te čuti na določeni čustveni ravni. Zdaj, v mirnem življenju, takšno osebo zelo pogrešam. Je kot podaljšek tebe. Takšnih ljudi je bilo veliko, veliko jih je žal že umrlo. Toda kot kristjan verjamem, da bom po svojem zemeljskem življenju tam srečal te velike kozake, velike junake, velike Božje angele.«

Veš, moj ateizem je neuporaben. Verjetno sem ga potreboval, da sem se v času miru preprosto uveljavil v družbi. Toda ko sem bil v tistem jarku, sem se spomnil na molitev, ki me jo je od malih nog učila moja babica.

V okopih ni ateistov

Ko je premišljeval o tem, kako se vera na fronti spreminja, se je nekdanji vojak spomnil na enega izmed svojih soborcev, ki je sprva trdil, da je ateist. Po še eni težki bitki je prišel do Petra in mu rekel: »Veš, moj ateizem je neuporaben. Verjetno sem ga potreboval, da sem se v času miru preprosto uveljavil v družbi. Toda ko sem bil v tistem jarku, sem se spomnil na molitev, ki me jo je od malih nog učila moja babica.«

»Zato rek, da 'v strelskih jarkih ni ateistov', zagotovo velja,« pravi Petro. »Gre za to, da si blizu smrti. Ko recimo zdaj kot duhovnik poslušam spoved pred smrtjo, se smisel življenja razjasni, saj človek razume, da je to že slovo in da se nima smisla dokazovati na drugi strani. Ostane le tisto, kar človek vzame s seboj. Zato hudič pozna te stvari in zato je po mojem mnenju poleg vojne najhujši problem današnjega sveta območje udobja: tam ne bomo srečali Boga. Bog je v izzivih. To pomeni, da Bog ni tisti, zaradi katerega trpimo, žal pa je vera za nas postala tako običajna, da Boga ne bomo slišali drugače kot skozi trpljenje in kakšno preizkušnjo. Postali smo zelo pomembni, mislimo si: 'Zaslužil sem denar, torej sem nekdo. To je moje. To ni Božji dar, ampak je moje.« In potem se začnejo težave. Vse, kar se dogaja okoli mene, skušam sprejeti kot Božji dar, za katerega moram kot za dar tudi skrbeti.«

Duhovniško posvečenje, ki sta se ga udeležili tudi Petrova žena in hčerka. FOTO: Vatican Media

Duhovniško posvečenje

Petro Mandziak je bil v bližini Soledarja ranjen in nekaj časa je moral preživeti na rehabilitaciji. Na lastni koži je izkusil, kaj se pogosto dogaja ljudem, ki se vrnejo s fronte: potlačena in »zamrznjena« čustva in občutki, spomini na bitke, izguba prijateljev ipd. postanejo pravi plaz, ki ga je težko obvladati. Ko je premišljeval o tem, je ugotovil, da na fronti primanjkuje kaplanov, ki bi moškim pomagali pri soočanju s temi težavami, zato se je odločil za duhovniško pot. Po odpustu iz vojaške službe je decembra 2023 prejel duhovniško posvečenje v grškokatoliški škofiji Stryi. Krajevni škof se je odločil, da Petru Mandziaku zaupa dve majhni župniji, da bi mu dal možnost okrevanja in privajanja na duhovniško službo. Odtlej skrbi tudi za žalujoče svojce ranjenih in padlih ukrajinskih vojakov.