Narod je skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezani ter imajo skupno zavest. V slovenskem kontekstu je pri pojmu narod večji poudarek na jezikovni in kulturni enotnosti, pač glede na to, da Slovenci dolgo nismo imeli svoje države. Najpomembnejša značilnost naroda je samoopredelitev. Narodna zavest lahko nastane na osnovi več značilnosti: jezika, kulture, politične organiziranosti, zgodovinske zavesti, rodovne oziroma genetske povezanosti, družbene komunikacije, vere, skupnega ozemlja ali gospodarske povezave.

Več o tej temi v novi številki tednika Družina (50/2021).

Gojiti ljubezen do naroda in domovine je zahtevna naloga, vendar nujna, kajti ko gojimo take mogočne sile, jim odvzamemo jedro skrajnosti, po katerih je človek sposoben zločinov v imenu ideologije, vere, partije, cesarja, naroda, države, internacionalizma ali multikulturalizma. Ljubezen do svojega pa seveda ne izključuje spoštovanja do drugega. Zato: Slovenci se moramo nehati sramovati izkazovanja čustev do svojega naroda in do lastne identitete. Odkar smo se pred 30 leti osamosvojili, nam mora biti še posebej jasno, da nobena državna oblast ali mednarodna skupnost oziroma kdorkoli drug ne sme postavljati ovir naši identiteti, še posebej ne na našem ozemlju.

Za odgovor na vprašanje, zakaj je pomembno gojiti domoljubne vrednote, smo povprašali štiri udeležence nedavne 3. mednarodne konference Društva katoliških pedagogov Slovenije »Vzgoja za ljubezen do domovine in države – Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto«.

Helena Kregar, predsednica strokovnega sveta DKPS

Društvo katoliških pedagogov Slovenije je konferenco o ohranjanju slovenske identitete poklonilo domovini za njen 30. rojstni dan. »Zate, Slovenija!« je zapisano v uvodniku v zbornik. Slovenski učitelji različnih nivojev in predmetnih področij izobraževanja so v svojih referatih predstavili celo paleto ustvarjalnih pristopov v poučevanju, vzgajanju in prebujanju učencev v njihovi narodni identiteti. Iz njihovih referatov žari želja, da bi mlade vzgojili v ljudi, ki bodo ponosni na svojo domovino in bodo spoštovali domovino sočloveka. Ljudi, ki bodo svobodno in samozavestno vstopali v druge odnose ter v druge kulture. Brez strahu, da bi kaj izgubili, in tudi brez občutka, da so vredni več kot drugi. To je pot v sožitje in sobivanje.

Marcos Fink, basbaritonist

Smo v dobi, ko se marsikje po Evropi govori o potrebi po razgradnji nacionalnih vsebin. Temu botruje predvsem strah pred nacionalizmi. A razlikovati je treba med nacionalizmom in patriotizmom. Nacionalizem, ki ni osnovan na spoštovanju drugih narodnosti, se kar hitro lahko sprevrže v fanatizem. Patriotizem pa povezujem bolj z idejo zavesti o svoji pripadnosti. Naj ponazorim: ko zmaga kakšno slovensko športno moštvo ali posameznik, se lahko pristno veselim dosežka. Kako lepe so npr. podobe iz polne Planice, kjer plapolajo slovenske zastave in zmagujejo naši skakalci. Ker vem, kaj čutim, ko to veselje izrazim, lahko posledično ocenim tudi, kaj čuti moj sosed Italijan, Avstrijec, Hrvat, Nemec, ko zmaga njihov športnik ali moštvo.

Dr. Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

Čeprav je naša prva misel, da se mora najintimnejši, najbolj ljubeč odnos do lastnega naroda najprej gojiti znotraj domačega ognjišča, torej znotraj družine, pa se vsi še kako zavedamo, da je za samozavestno čutenje izjemne duhovne tradicije in bogastva našega naroda, ki zaznamuje, oblikuje in določa vsakega izmed nas, še kako pomembna tudi družba, v kateri živimo. Če hočemo nekaj res vzljubiti in ljubiti, moramo to spoznavati in spoznati, tako kot je v družinah. Prav zato je še kako nujno, da poznamo lastno zgodovino, da poznamo, kaj je skozi stoletja ohranjalo slovenski narod, kako so živeli naši predniki, kaj jim je pomagalo, da so ohranili slovenski jezik, kulturo, tradicijo in se kljub oviram razvijali ter pred 30 leti končno zaživeli v samostojni državi.

Martin Sušnik, profesor filozofije, Argentina

Živimo v družbi, ki jo sociolog Zygmund Bauman označuje kot »tekočo moderno«, v kateri nič in nihče dolgotrajno ne ohranja lastne oblike. Razlogi so verjetno v tem, da se sodobni človek boji, da bi identiteta ter zvestoba do nje pomenili nepremičnost in torej ovirali spremembe ter s tem mogoči napredek, da bi vsebovali omejitve in s tem onemogočali svobodo, da bi vključevali zaprtost in s tem nasprotovali pluralizmu. Vendar nam razmišljanje pomaga, da spoznamo, da je realnost dejansko ravno nasprotna. Nihče ne more pristno napredovati, če ne raste v tem, kar je, se pravi, če ne udejanji lastnih možnosti in če samega sebe izda. Nihče ne more biti res svoboden, če ni samemu sebi zvest, to pomeni biti tudi zvest svojim koreninam, kolikor iz njih žarijo pristne vrednote.