V noči s 25. na 26. oktober leta 1991 so se iz Slovenije umaknili še zadnji vojaki Jugoslovanske ljudske armade. JLA je Slovenijo napadla dan po uradni razglasitvi njene samostojnosti 26. junija 1991. Sledilo je deset dni spopadov, ki so se končali s pogajanji na Brionih.

Na njih sta se ob pomoči mednarodne skupnosti obe strani zavezali ki prekinitvi sovražnosti, Slovenije pa se je obvezala, da bo za tri mesece zamrznila osamosvojitveni proces. Še preden je moratorij potekel, je takratno jugoslovansko predsedstvo sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije. To se je dogajalo postopoma do 26. oktobra 1991. To je bil dan, ko prvič v zgodovini na slovenskih tleh ni bilo tujega vojaka.

Slovesnost v Kopru 26. oktobra 1991. FOTO: Park vojaške zgodovine

V spomin na ta dogodek na današnji dan, 25. oktobra obeležujemo dan suverenosti. Za praznik, ne pa tudi dela prost dan, je bil razglašen leta 2015. O pomenu ohranjanja spomina na te dogodke smo se pogovarjali s prvim vikarjem slovenske vojske in veteranom vojne za Slovenijo Jožetom Plutom.

Kakšen pomen ima dan suverenosti in zakaj je pomembno ohranjanje spomina na odhod zadnjega vojaka JLA s slovenskega ozemlja?

Slovenski narod, ki je z osamosvojitvijo, z lastno državo postal na nek način nacija, je dejansko doživel svojo samostojnost, kot rečemo strokovno suverenost, takrat, ko je iz naše države, nove države, odšel zadnji vojak sovražne, okupatorske vojske. To se je zgodilo prav v noči iz 25. na 26. oktober 1991, ko so zadnji uniformirani vojaki jugoslovanske t. im. ljudske armade odšli iz Slovenije s trajektom – mimogrede, vojaki komunistične države so šli s kapitalističnim trajektom, ki so ga najeli na Malti, v Črno goro. Šele s tem dejanjem je naša država postala suverena, se pravi samostojna, ki je imela svojo vojsko, ki ni imela nobenega okupatorskega vojaka več. Druga zgodba je zdaj, ko smo v mednarodnih operacijah, to so naše prijateljske države, s katerimi sodelujemo tudi na vojaškem področju.

Ta zgodba odhoda je zelo pomembna in zelo simbolna. Če bi bil predsednik države ali vlade, bi ta praznik naredil za dela prost dan. Če imamo 2. januar prost, da prihajamo k sebi, bi tudi ta dan moral biti dela prost dan.

Se Slovenci dovolj zavedamo tega praznika?

Ne. Žal po mojem mnenju malo premalo. Zgodba je sicer široka, ker zelo malo poudarjamo na splošno to naše prizadevanje za samostojnost in suverenost ter lastno državnost našega naroda, to se pozna v šoli, v javnosti, v medijih, zdaj celo slišimo, da se bo združil Muzej slovenske osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine … Kakor da ne bi osamosvojitev, torej samostojnost in suverenost našega naroda ne bila tako pomemben dogodek. Dejansko se zelo premalo zavedamo.

Bi bilo verjetno lepo, če bi tudi ob tem prazniku izobesili slovensko zastavo?

Nedvomno. Jaz sem jo celo v cerkvi izobesil in bo odslej tam stala, drugače je bila v tej župniji samo ob maši za domovino, ko so jo imeli. Nedvomno sodi na današnji dan zastava na drog pred vsako hišo.

Kako se spominjate 26. oktobra 1991?

Sem veteran vojne za Slovenijo in se spominjam vseh teh dogodkov osamosvojitvene vojne in seveda tudi dogodka odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije in veselja … V bistvu smo šele takrat zadihali in za vojake je bil šele takrat konec vojne za Slovenijo, ne pa deset dni po razglasitvi.