V skupini raznih ljudi je prišlo do živahnega vprašanja: Zakaj je krščanska vera najboljša, ko pa je na svetu veliko ver? Drugo vprašanje pa je znotraj krščanske vere: Zakaj je katoliška vera najboljša?


FOTO: Tatjana Splichal.


Odgovarja Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof:

Pustimo ob strani predhodno vprašanje, s čim bomo merili »najboljšo« vero. Bolj temeljno je vprašanje: Katera vera je bolj verjetna ali verodostojna?

Vsekakor tista, ki ne počiva na človeškem razglabljanju, ampak na Božji samopredstavitvi, na njegovem »razodetju«. Katera »sveta zgodovina« Božjega razodevanja je bolj verjetna?

Ko zgodovinarji preučujejo različna pričevanja, so zanje najbolj verjetna tista, kjer ni čutiti interesov in želja, da bi tako bilo. Če nekdo pripoveduje o sebi ali svojih sorodnikih tudi nelepe stvari, mu prej verjamemo kakor tistemu, ki jih kuje v zvezde.

Sveto pismo Stare in Nove zaveze ne kuje v zvezde ne judovskega ljudstva ne prvih Jezusovih učencev. Nasprotno. Jezusovi učenci so povsem zmedeni, Jezusa ne razumejo, od njegovega poslanstva ga hočejo odvrniti, v vstajenje še dolgo ne verjamejo. Nobenega idealiziranja!

Takega Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu, nihče ni pričakoval ali si ga želel, zato so Jezusa tudi zavrnili. Nič ni bilo po željah in pričakovanjih ljudi. Ko se Bog razodene, preseneča. To je dokaz, da si ga nismo izmislili, ker če bi si ga, bi si ga po bolj človeški meri in okusu.

Božje učlovečenje, smrt na križu in vstajenje je bilo za človeško pamet vedno na robu sprejemljivega, za nekatere pa sploh ne. Krščanskemu sporočilu so se od začetka naprej mnogi posmehovali ali se nad njim celo zgražali. Ravno v tem je pečat njegove pristnosti.

Po vsebini pa je krščanstvo vera, da je Bog ena sama Ljubezen, ki gre tako daleč, da že postaja »nora« za sebično človeško pamet. Pomislimo samo na odpuščanje. Več ni mogoče. Na tej osnovi je nastala zahodna krščanska kultura, ki se je izkazala za najbolj plodno.

Krščanski zahod je še vedno norma za ves svet v znanosti, gospodarstvu, politični ureditvi, demokraciji, človekovih pravicah. Pa še več dobrega bi lahko ustvaril, če bi bil Jezusu bolj zvest.

Ob vseh hudih odstopanjih od evangelija (vojne) se je le-ta izkazal za najbolj blagodejnega za človeka. Evangelij je seme, ki lahko iz zemlje človeškosti izvabi najboljše sadove. Tudi to nekaj pove, v kakšna barbarstva človek pade, ko zavrže Jezusa (nacizem, komunizem).

Drugo vprašanje se nanaša na katolištvo. To je originalna, izvorna oblika krščanstva od apostola Petra in Pavla naprej. Druge veje so se odcepile po 1000 letih edinosti v glavnem zaradi politike.

Ene so ostale zelo blizu izvorni obliki in ohranile isto vsebino vere (pravoslavni, anglikanci), druge so se bolj oddaljile. Katoličani še posebej gojimo enotnost, saj si Jezus ni zamislil razdeljenih in sprtih učencev.

Na srečo smo v zadnjem času ekumenizma začeli spet ugotavljati, da je veliko več tistega, kar vse kristjane druži, kakor tistega, po čemer smo si različni.

Nespametni smo, če poudarjamo razlike, ko pa je za naš neverni svet bolj pomenljivo, da kljub razlikam vsi verujemo v Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina. Zato se spoštujemo in sodelujemo.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (10/2021).