Dve nekdanji redovnici sta javno spregovorili o zlorabah, ki so se dogajale v Skupnosti Loyola, ki so jo pred kratkim razpustili. Zahtevata pravico in resnico v imenu sester, 21 naj bi jih bilo, ki naj bi jim zlorabe slovenskega duhovnika Marka Ivana Rupnika zagrenile življenje. (Moramo še govoriti v pogojniku?)

Zakaj je bila javna novinarska konferenca sploh potrebna? (Domnevne) Rupnikove žrtve so se že pred tremi leti obrnile na Cerkev, da bi se njihov primer preiskal, pa so se na Dikasteriju (takrat še Kongregaciji) za doktrino vere, ki je odgovorna za primere spolnih zlorab v Cerkvi, odločili, da je njihov primer zastaral, zastaralnega roka pa da ne bodo dvignili. Kljub temu da je leta 2020 Rupnik zagrešil tako hud prekršek, da je bil zaradi njega celo izobčen. Pri spovedi je dal odvezo ženski, s katero je imel spolne odnose, prav za ta greh. Pri tem primeru ne gre za domnevo, pač pa dejstvo, primer pa ni povezan s sestrami iz Skupnosti Loyola.

Jezuiti so uvedli preiskavo primera in prejeli še več kot 20 prijav v zvezi Rupnikom. Ker se ta nikakor ni hotel soočiti z obtožbami niti se ni držal previdnostnih ukrepov, ki so mu jih naložili, so ga zaradi nespoštovanja pokorščine lani poleti navsezadnje izključili iz Družbe Jezusove.

Ko se je izvedelo, da je Rupnika med duhovnike koprske škofije nekritično sprejel škof Jurij Bizjak, je novica odmevala po vsem svetu. Mediji so se spraševali, kako je to mogoče, če Cerkev na ves glas govori, naj se žrtvam vendarle prisluhne. Pod pritiskom javnosti je Vatikan navsezadnje razkril, da so dvignili zastaralni rok in da bodo primer nekdanjih redovnic iz Skupnosti Loyola vendarle vzeli pod drobnogled.

Preberite tudi: Primer Rupnik: preiskava v Vatikanu se nadaljuje

Sprašujem se, zakaj je torej bila potrebna še novinarska konferenca s pričevanjem zlorabljenih žensk. Imajo morda občutek, da jim svet ne verjame? Ne zaupajo v proces na Dikasteriju za doktrino vere? Ker so njihovo skupnost razpustili in jih pustili prepuščene same sebi, medtem ko Rupnik ostaja duhovnik in še naprej nemoteno deluje?

Sprašujem se, kako je njihovo pričevanje vplivalo na nas, katoličane. Predvsem mislim na katoliško skupnost v Sloveniji, saj gre vendarle v večini za žrtve, ki so Slovenke. Jim zdaj bolj verjamemo? Ali so nas pretresle besede, da so o zlorabi povedale že v prvi polovici 90-ih, kmalu potem, ko so se zgodile, pa odgovorni niso ukrepali? Za zlorabe naj bi vedela vsaj tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in tedanji jezuitski predstojnik Lojze Bratina. Kdo je še vedel? Očitno se je stvari takrat pač sistemsko pometalo pod preprogo.

Sprašujem se tudi, ali je danes res drugače? Se prijave o zlorabi dosledno upoštevajo in škofje oziroma predstojniki takoj umaknejo obtoženega, dokler se ne izkaže resnica?

V vsej bedi, ki se razkriva v zvezi z Rupnikovim primerom, vidim le to pozitivno stvar: Cerkev bi se vsaj tukaj lahko naučila, da je treba ukrepati takoj, ko se pojavijo obtožbe zoper nekoga. Sicer se zgodi katastrofa, ki je lahko svetovnih razsežnosti. Upam, da ne bomo čez tri leta (ali pa trideset) spet izvedeli, da nekdo ni opravil svoje dolžnosti in ni umaknil duhovnika, ki je zagrešil spolno zlorabo.  Upam, da take novinarske konference ne bodo več potrebne.