Zakaj imamo dve različni molitvi veroizpovedi? Ne motim se pri molitvi samo jaz, ampak tudi drugi.


FOTO: Tatjana Splichal.

Odgovarja Stanislav Zore, ljubljanski nadškof:

Če povem po pravici, sem se razveselil, ko sem prebral vaše vprašanje in v njem trditev, da se pri molitvi veroizpovedi motite, pa ne samo vi, ampak tudi drugi. Moje veselje je bilo iskreno, ker sem ob tej izjavi takoj razumel, da obiskujete nedeljske in praznične maše.

Poleg tega mi je bilo takoj jasno, da molite tudi osebno ali v družini, saj v osebni in družinski molitvi rožnega venca nikoli ne molimo nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ampak vedno samo apostolsko.

Do pomote pri molitvi torej lahko prihaja samo pri nekom, ki moli in pri molitvi uporablja eno in drugo. Zato se vam najprej zahvaljujem za molitev.

Apostolska veroizpoved je zelo stara katoliška molitev, ki so jo vse do 15. stol. pripisovali samim apostolom. Sega pa v 2. stol. in ima svoj izvor v krstnem bogoslužju.

Katehumeni so pred krstom izpovedali vero. Apostolska pa se imenuje zato, ker naj bi jo po izročilu sestavili apostoli. Vsak naj bi prispeval en člen.

Druga pa je nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki jo lahko imamo za razvoj apostolske, ker bolj poudarja edinost Boga v trojstvu Božjih oseb.

To veroizpoved je potrdil prvi nicejski koncil leta 325, sestavljena pa je bila po razpravah, ki jih je sprožil Arij, ki je bil začetnik arianizma, zmote, ki je tajila Jezusovo božjo naravo, s tem pa tudi trdila, da je bil Jezus ustvarjen in zato ni istega bistva z Očetom, posledično pa tudi Marija ni Božja Mati.

Pri maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih po homiliji molimo tudi veroizpoved, s katero ljudje pritrdijo in odgovorijo na Božjo besedo, ki so jo slišali v branju in v pridigi, in si prikličejo v spomin pravilo vere, preden vstopijo v evharistični del maše.

Običajno molimo nicejsko-carigrajsko veroizpoved, zlasti v adventnem in postnem času pa lahko molimo apostolsko veroizpoved.

Veroizpoved pa morajo zmoliti tudi kandidati za diakonat in škofje pred posvečenjem, pa tudi prejemniki različnih služb ob prevzemu službe. Veroizpoved je namreč vez, ki nas povezuje v občestvu Katoliške cerkve.

Vsak kristjan pa je poklican in povabljen, da večkrat obudi dejanje vere. S tem potrdi svojo osebno privrženost Bogu, hkrati pa je to tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki nam jo je Bog razodel.

To lahko storimo tako, da zmolimo veroizpoved ali da na drugačen način izpovemo svojo povezanost z Bogom in sprejemanje vseh razodetih resnic. To nam pomaga, da se sredi vrveža vsakdana in dolžnosti zavedamo, kdo smo, predvsem pa, da nismo sami in da je z nami On, ki kliče zvezde po imenu, nas pa si je zapisal na obe dlani svojih rok.

Izpovedovanje vere nas tudi povezuje v občestvo Cerkve, saj izpovedujemo svojo vero in vero Cerkve. Morda je v tem tudi težava, zakaj se motimo.

Veroizpoved največkrat molimo v občestvu, molimo jo skupaj. V skupnosti nimamo težav in jo tekoče zmolimo od začetka do konca; občestvo nam pomaga moliti, kakor nam občestvo tudi pomaga verovati.

Tem izpovedim vere pa naj se pridruži še tretji način izpovedovanja vere, ki poteka brez besed, saj našo vero tako kot odnos kot tudi kot vsebino pripovedujejo naša dejanja.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (17/2021).