Francoske katoličane je nedavno dobro opisal njihov priljubljeni komik Gad Elmaleh, Jud maroškega porekla, ki pa se je z leti približal krščanstvu in se lani spreobrnil v katoliško vero, piše spletni portal La Croix International. Po njegovih besedah katoličanom preprosto primanjkuje verskega ponosa: kot je poudaril, francoski Judje in muslimani dosti očitneje v javnosti izkazujejo svojo versko istovetnost.

Mama je katoličanka. Sestra je ateistka … In oče … ata, kaj si že ti misliš o tem?

Katoličani se pri vprašanju po verski pripadnosti pogosto izmikajo jasnemu odgovoru, se je nežno ponorčeval Elmaleh, češ, da so stvari nekoliko zapletene: »Mama je katoličanka. Sestra je ateistka … In oče … ata, kaj si že ti misliš o tem?«

Verska brezbrižnost

To nedolžno norčevanje pa žal ponazarja resnično krizo, s katero se soočajo katoličani pri posredovanju svoje vere, in ne le v Franciji, kjer število katoličanov sodeč po nedavni raziskavi še naprej upada: čeprav so katoličani predstavljali 29 odstotkov oseb, starih med 18 in 59 let, ki so bile anketirane leta 2020, je to precejšen upad v primerjavi s 43 odstotki v isti starostni skupini, ki je bila anketirana pred desetimi leti.

Po mnenju avtorjev raziskave je upad števila katoličanov posledica nizke stopnje posredovanja katoliške vere iz generacije v generacijo, kar se pri drugih veroizpovedih ne dogaja tako očitno. V islamu in judovstvu je posredovanje vere naslednji generaciji še vedno zelo močno: 91 odstotkov oseb, ki so odraščale v muslimanskih družinah, in 84 odstotkov anketiranih iz judovskih družin se še naprej opredeljuje do vere svojih staršev. V krščanskih družinah je verjetnost, da bodo starši svoje prepričanje prenesli na otroke, občutno manjša. Izsledki raziskave so pokazali, da je le 67 odstotkov oseb, ki so jih vzgojili katoliški starši, ohranilo svojo vero.

V družinah se večinoma stori zelo malo za prenašanje vrednosti redne verske prakse, še posebej obiskovanja svete maše.

Ključni dejavnik za posredovanje vere je redna verska praksa: obiskovanje bogoslužij, molitev in romanja. Sociologi ugotavljajo, da bodo v naslednjih treh generacijah dejavni katoličani imeli otroke, ki vere ne bodo več udejanjali, ti pa bodo imeli otroke, ki se sploh več ne bodo istovetili s krščanstvom. To je posledica dejstva, da se v družinah večinoma stori zelo malo za prenašanje vrednosti redne verske prakse, še posebej obiskovanja svete maše.

Versko dejavne in razmeroma konservativne katoliške družine imajo bistveno večji uspeh pri posredovanju vere. FOTO: Tatjana Splichal (fotografija je ilustrativna)

Družine, ki dejavno posredujejo svojo vero

Izstop iz Cerkve je toliko bolj preprost, ker ima katolištvo v nasprotju z islamom ali judovstvom zgolj minimalen vpliv na družbeno življenje. Opuščanje vere se zgodi neopazno, »skorajda brezbrižno, ko otroci zapustijo dom svojih staršev,« pojasnjujejo sociologi. Učinkovito posredovanje vere pa je mogoče v družinah, ki so »neprepustne« v odnosu do drugih okoliških kultur. Versko dejavne in razmeroma konservativne katoliške družine imajo bistveno večji uspeh pri posredovanju vere s skrbno izbiro verske socializacije svojih otrok prek katoliških šol, mladinskih gibanj, prijateljskih krogov in podobno.

Katoliške družine, ki posredovanje vere prepuščajo verskim ustanovam, imajo opazno manj uspeha pri posredovanju vrednote vere svojim otrokom.

Ali je to lahko zmagovalna formula? Po mnenju francoskih sociologov je uspešno posredovanje vere iz generacije v generacijo pravzaprav rezultat kombinacije dveh razsežnosti: vrednotenja obredov in »vseobsegajoče« razsežnosti vere, ki jo otrok prejme in ki prežema vse vidike njegovega življenja. Po drugi strani imajo katoliške družine, ki posredovanje vere prepuščajo verskim ustanovam (verouku, mladinskim skupinam in podobno), opazno manj uspeha pri posredovanju vrednote vere svojim otrokom.

Če katolištvo postane manjšinska vera, bi to dejansko lahko pomagalo

Kot še piše La Croix International, številni katoličani z odraslimi otroki v njihovih tridesetih letih z obžalovanjem priznavajo, da jim vere ni uspelo posredovati. Nekateri danes dvomijo v pravilnost odločitve, »da se otroci odločijo, ali jih bo vera zanimala ali ne, ko bodo odrasli«. Zdi se jim, da jim niso dali dovolj informacij za informirano odločitev. Kajti, kot opozarjajo kateheti, »da otrok lahko zavrne vero svojih staršev, jo mora najprej zavestno sprejeti«.

Ko je religija v manjšini, se običajno preoblikuje, da ne bi izginila, in določene prakse se okrepijo.

Številke puščajo malo prostora za dvom: v Franciji sta le dva odstotka vernikov, odraslih v družini, ki ni dejavno živela katoliške vere, v odrasli dobi doživela versko spreobrnjenje. Zanimiva pa je predpostavka, da bi se te razmere lahko občutno spremenile, če bi katolištvo v Franciji postalo manjšinska religija. Ko je religija v manjšini, se namreč običajno preoblikuje, da ne bi izginila, in določene prakse se okrepijo.

Toda pri verskih vprašanjih zakon velikih številk vedno sobiva s skrivnostjo globoko osebnih izkušenj. Tudi za ljudi, ki so vero postavili v središče svojega družinskega življenja, posredovanje teh vrednot otrokom pogosto ostaja uganka. To na lastni koži izkuša Katarina, mati sedmih otrok: »Prvi štirje imajo globoko vero, zadnjim trem pa ni kaj dosti mar, ali pridejo k maši ali ne.« Kot pravi, ne ve zakaj eni verujejo, drugi pa ne, »saj ničesar nismo naredili drugače«.

»Pomanjkanje pristnosti«

Katarina poudarja dve stvari, ki se ji zdita bistveni: prva je družinska molitev po skupnem obedu, katere prednost je, da je bila vedno navzoča, »tudi če ob tem nismo doživljali globokih mističnih izkušenj«. Kot družina so preprosto gojili hvaležnost za vse, kar je lepo in dobro.

»Usoda« vere je očitno odvisna od logike njenega posredovanja v družbi, predvsem pa tudi od osebne izkušnje uglašenosti z evangelijem in pristnega življenja po Božji besedi.

Druga ključna točka je pomen prevzemanja odgovornosti za lastno izkustvo, pri tem pa je zelo pomemben odnos med starši in otroki. Če je odnos s starši konflikten ali če otroci v starših zaznavajo pomanjkanje pristnosti, je možnost, da bodo dejavno živeli vero kot odrasli ljudje, občutno manjša.

Zdi se torej, da je »usoda« vere odvisna od logike njenega posredovanja v družbi, predvsem pa tudi od osebne izkušnje uglašenosti z evangelijem in pristnega življenja po Božji besedi.