Odgovarja: Andreja Mohar Košir, pediatrinja 

Najprej bi vas iskreno rada pohvalila, ker upoštevate slovenska (in nasploh svetovna) zdravstvena priporočila o pomembnosti dodajanja vitamina D in ga zato svojemu dojenčku redno dajete. 

Ravnanje vaše prijateljice, ki svojim otrokom vitamina D ni dajala, lahko zelo škodljivo vpliva na otrokov razvoj. Kljub vsem priporočilom se žal še vedno najdejo starši, ki otroku ne dajejo vitamina D oz. ga dajejo le, ko je dojenček, kasneje pa ne več. 

V praksi, na srečo sicer redko, vidimo, da se otroci lahko že rodijo s pomanjkanjem vitamina D. To je predvsem zaznati pri nedonošenčkih in tudi pri tistih donošenih otrocih, katerih matere so imele v nosečnosti pomanjkanje vitamina D. 

Za veliko »napak« (bolezni), ki se nam pojavijo kasneje v življenju, pa smo lahko »krivi« tudi sami in bi se jim lahko izognili, če bi upoštevali zdravstvena priporočila. Vsako leto pediater v svoji ambulanti na novo odkrije vsaj nekaj primerov otrok s izraženimi znaki pomanjkanja vitamina D.

Večji del (90 %) vitamina D nastane v koži pod vplivom sončnih žarkov UVB, le manjši del dobimo z vnosom s hrano. 

Da bi v koži nastalo dovolj vitamina D, bi morali biti s čim večjim delom kože (izpostavljenost samo obraza in rok je premalo) izpostavljeni sončnim žarkom na prostem od 11. do 16. ure od aprila do oktobra ter kože pri tem ne bi smeli zaščititi s kremami z zaščitnimi faktorji. 

Otroci se lahko že rodijo s pomanjkanjem vitamina D.

Vendar po drugi strani vemo, da je sončenje škodljivo zaradi tveganja za nastanek kožnega raka, zato se je sončenju bolje izogibati oz. pri tem uporabljati sončne kreme, hkrati pa je tudi način sodobnega življenja tak, da večino časa preživimo v zaprtih prostorih. 

Zaradi tega je treba vitamin D dodajati otrokom od prvega tedna po rojstvu do zaključka rasti. Priporočljivo ga je seveda dodajati tudi drugim ogroženim skupinam (nosečnicam, starostnikom, čezmerno prehranjenim, kroničnim bolnikom).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (13/2020).