Intervju je zapis pogovora s. p. Ristićem ob predstavitvi knjige Božja previdnost 25. januarja 2018. Pogovarjal se je Simon Purger. Celoten intervju si preberite v tiskani Družini. Posnetek pogovora je na voljo v članku Predstavitev knjige Božja previdnost.

Jezuit p. Damjan Ristić je ravnatelj jezuitskega kolegija v Ljubljani pri sv. Jožefu in predavatelj na Teološki fakulteti, pomemben del njegovega poslanstva pa je tudi duhovno spremljanje. Z njim smo se pogovarjali ob knjigi dveh francoskih jezuitov iz 16. in 17. stoletja, za katero je napisal predgovor. Knjižica nosi naslov Božja previdnost in odgovarja na vprašanje, zakaj se ljudem dogajajo tudi slabe stvari, če je Bog dober in ima vse v svojih rokah.

Avtorja poudarjata, naj se Bogu zahvaljujemo tudi za slabe stvari. Ima to kakšen smisel?

Zahvališ se lahko šele za nazaj, ko vidiš celo sliko. Ko vidiš, da je iz vsega skupaj prišlo nekaj dobrega. Svetopisemski Job je rekel: »Bog je dal, Bog je vzel, naj bo hvaljeno Gospodovo ime.« Vsi poznamo Jobovo zgodbo. Zgodil se mu je najbolj črn scenarij, kar je mogoče. Vse to pove in se 35 poglavij pritožuje. Kaj pomeni sprejeti trpljenje? To je proces. To knjigo moramo večkrat prebrati, da jo dobro razumemo.

Zlo ni Božja volja, je pa zlo možno in je do neke mere dopuščeno. Na misel mi prihaja tudi zgodba, ki jo je uporabljal C. S. Lewis. Pripovedoval je, kako nastaja kip. Najprej imamo marmorni kip, nato pa avtor tolče z dletom, da se kamen krha, na koncu pa nastane nekaj čudovitega. Vmes je bilo veliko prečiščevanja. Lewis je rekel, da je bolečina Božji glas, ki kliče k popolnosti. In kljub temu da je tako, je Bog dober. Ker Bog je drugače dober, kot smo mi.

Včasih so ljudje stremeli k duhovni popolnosti, kar je pomenilo dobesedno popolno sprejemanje Božje volje v vsakem trenutku. V vsakem trenutku so se zahvaljevali, in poznam ljudi, ki to prakticirajo še danes.

Ali je sploh človek svoboden, če je vse, kar se zgodi, Božja volja?

Človek je vedno svoboden, da išče in odgovori na Božjo voljo. Pred kratkim so me vprašali, kje svoboda sploh je. Kateri del bivanja svoboda sploh je. Mislim, da je svoboda med impulzom in reakcijo. To je tisti čas, če me nekdo udari po levem licu in ga udarim nazaj. Svoboda je v tem, da se lahko zaustavim in v tistem hipu pogledam, kaj je dobro. Na tak način se soočam z zlom, se mu lahko zoperstavim. Naj udarim nazaj ali ne? Zdi se mi, da je človek svoboden, če se je zmožen odločiti. Človek, ki je poln neurejenih nagnjenj, pa ni svoboden. Toda Bog nam svoje volje ne bo vsilil. Tako nas je ustvaril. Dal nam je svobodo, da se sami odločimo.

Kadar se zgodijo slabe stvari, bi si lahko mislili, da prihajajo od hudiča, ne od Boga.

Trpimo zlo, ki ga sami počnemo, ali pa zlo, ki ga počne nekdo drug, tu so še naravne katastrofe, bolezni ... Še najbolj elegantno se nam zdi, če to zlo pripišemo nekomu drugemu, običajno je to hudič. Ta dva avtorja pa slabe stvari, ki se nam zgodijo, pripišeta Božji volji. Se pravi, da Bog v nekem smislu zlo dopušča, omogoča. To pa je nekaj strašnega. Ko sem knjigo bral, se mi je nekaj časa ustavljala. V njej je nekaj, o čemer bi morali razmišljati, pa ne želimo. Avtorja pravita, da se nič ne zgodi, če tega Bog ne dopusti.

V knjigi so stvari precej preprosto napisane. Ko jo človek prebere, si reče, da je stvar logična, enostavna, da je treba zaupati Božji previdnosti … Kaj pa takrat, ko se zares ob blizu srečaš s preizkušnjo, s smrtjo, s hudo boleznijo?

V trpljenju, v težkih trenutkih bolj kot razumsko razlago, kakršna je v knjigi, potrebujemo človeško bližino in tolažbo. V knjigi bomo spoznali eno stvar: da ima človek sposobnost, da s časom pride do spoznanja, da je bilo zlo, ki se mu je zgodilo, za nekaj dobro. Vsi imamo takšne izkušnje, na primer da zaradi lastne težke preizkušnje v preteklosti bolje razumemo človeka, ki je v tem trenutku v podobni stiski. Že to, da smo zraven in prinašamo upanje, ko nekdo utrpi izgubo, ko nekaj pretrpi, je veliko.

Celoten intervju si preberite v naslednji tiskani Družini.

Foto: Tatjana Splichal