Pogovor s karmeličankami o klicu v samostan, izpolnjenosti v življenju z Jezusom, skušnjavah in dvomih, delu in molitvi

Sestre karmeličanke (od leve proti desni): s. Irena Potočnik, s. Regina Kerle in s. Damjana Pintarič.

Karmeličanke so na naših tleh že lep čas; lani so obhajale 130. obletnico prihoda v Slovenijo. O življenju za zaprtimi vrati karmeličanskega samostana in posvečenem življenju smo se v Sori dolgo pogovarjali s s. Regino Kerle, s. Damjano Pintarič in s. Ireno Potočnik. »Kako vesele so!« mi je dejala fotografinja Tatjana, ko sva po stopnicah odhajala iz govorilnice.

Včasih slišimo: »Kako je mogoče, da nekdo lahko vse pusti, se odpove družini in karieri in se zapre za štiri stene?« Kako odgovarjate na takšno vprašanje?

s. Irena: Res je nenavadno, da se človek zapre, ko ima za seboj veliko lepih doživetij in spominov, pred seboj pa življenje. To je znamenje in dokaz, da je vsak poklic Božji dar, milost. Ta korak bi lahko primerjala z zaljubljenostjo: kakšne stvari ne vidiš ali jo vidiš drugače, in ta prvi vzgib te vodi v kakšne »čudne« stvari. Še večji čudež je, da si v samostanu zaprt še po toliko letih. To pa je že oplemenitena ljubezen: človek je Božjo ljubezen sprejel in mu jo vrača.

s. Regina: Ko kdo k nam prihaja na obisk, včasih čez nekaj časa reče: »Zdaj pa res ne vem, kdo je zaprt ali kdo ni svoboden: mi zunaj ali ve?« Sreča se s polnostjo življenja, z iskrenim veseljem, ki ga zunaj tako manjka – ljudje so obteženi z obupom, žalostjo ... in jih tisto veliko bolj teži, oklepa kot pa nas. Ko čas mineva, se vedno bolj zahvaljuješ Bogu za to milost. Gre za poseben dar, tako kot tudi vrhunski športnik ne more biti vsak, ampak so mu dani posebni talenti.

s. Damjana: Nekomu, ki bi me to vprašal, bi odgovorila s protivprašanjem: »Kaj bi storil ti, če bi vedel, da za tistimi vrati samostana (ali tudi za vrati srca) stoji Tisti, ki te je iz smrti potegnil v življenje? Bi se obrnil in šel ali bi vstopil?« Prav to zrem tukaj: kako se On sklanja v moj grob in kako me dviga v življenje. To je srčika vsega.


Karmeličanski grb v samostanu v Sori

Zaradi česa je vaše samostansko življenje izpolnjeno?

s. Damjana: Tukaj je zame izpolnjeno hrepenenje, ki sem ga močno čutila pred vstopom, in sicer po občestvu. Manjkala mi je vkoreninjenost v Cerkev, v Kristusovo telo. Tukaj imamo vse možnosti, da smo živi udje njegovega Telesa, da živimo življenje v duhu liturgije, da vse govori o Gospodu, ki ni nekje daleč na nebu, ampak – smo umeseni vanj: svoj »kruh« polagamo na oltar, duhovnik ga umesi v Kristusovo telo in potem prejmemo v hrano del tega ... V tej globini prej nisem zmogla živeti. Izpolnjenost je tudi v tem, da se odrešujemo v občestvu, ne sami, vedno skupaj z drugimi. To je cepivo proti današnjemu individua­lizmu. Brez sester se ne morem zveličati, nikakor ne.

s. Regina: Izpolnjenost izhaja predvsem iz sreče biti z Gospodom in edino za Gospoda. Na misel mi prihaja gospod, ki je prvič vstopil skozi vrata karmela; preden prideš do okenca, kjer je sestra, je kar dolga pot, okence pa čisto majhno ... Ko me je zagledal, je rekel: »Ve ste tu zastražene bolj, kot so v banki.« Zvečer sem pri adoraciji rekla: »Jezus, ti v tabernaklju si pa naš trezor, največji zaklad.« Ko sem vstopila, sem si želela biti pred tem Božjim srcem za vse te ljudi, ki so v bolnišnici in drugod. Še vedno me spremlja slika dekleta, ki sem jo srečevala, potem pa čez dva dni videla njeno osmrtni­co v časopisu in se je, najbrž je bila odvisna od mamil, utopila v Dravi. Rekla sem si, da želim prižigati lučke upanja v srcih z molitvijo. Silna je moč molitve ... in to me priteguje. Ljudje prosijo in se tudi zahvaljujejo. Včasih ne vidimo sadov, a Gospod usmerja življenja. Tu je tudi veselje duhovnega materinstva. Spomnim se prijateljice, ki mi je pisala: »Imam družino, otroke, tako sem vesela, da sem mati, a vem, da ti doživljaš srečo duhovnega materinstva, ki je lahko globlja, širša.«

s. Irena: Kot mladostnica sem si želela spoznati nekoga, s katerim bi delila svoje življenje, imela otroke, družino. To je bila moja velika srčna želja. Potem sem pa ugotovila, da me Gospod vabi k nečemu drugačnemu, k sebi. Pravzaprav me on izpolnjuje v redovnem življenju, vedno bolj uresničuje to moje najgloblje hrepenenje po življenju z nekom ... Z njim lahko delim dneve, pa ne samo to, vsak trenutek. Lahko je to karseda preprosto: ko kuham, mu rečem: »O, Gospod, hvala, ljubim te.« In potem trenutki adoracije, ko on gleda mene in jaz njega. Ker z Nekom resnično živim, sem rodovitna tudi za druge, za Cerkev v molitvi, za svojo skupnost, ki, če ne drugega, prejme kakšen narezan ananas od mene ... In to me zelo osrečuje.

Jezus je za vas Ženin, kajne?

s. Damjana: Človek bi lahko pomislil na hudo romantičnost, a ne gre za to. Osebno ta zaročniški odnos – ne mene z Gospodom, ampak Gospoda z menoj – razumem kot krstno življenje: Bog Oče se v Sinu spusti v mojo krhkost, v moje meso, v moj grob in mi v Njem vrača večnost. Moj delež je odgovoriti – v čudenju.

s. Regina: Nagovarja me besedilo sv. Elizabete Presvete Trojice Biti s teboj, biti nevesta, kjer pravi Kristusu, naj jo Gospod tako prežame, da bo on gledal, da bo on delal z njenimi rokami, da bo on ljubil z njenim srcem. Osebno tudi doživljam rast v tem odnosu, od neveste do žene in matere, do duhovnega materinstva. Tako kot v zakonu: vse si delita. Ko sta starejša, si delita tudi malo težje stvari. Ko je škof Jurij Bizjak razlagal Sveto pismo, je dejal, da Bog ljubi liha števila, tam, kjer je en sam, on dopolni, da nastane par, polnost ljubezni.

s. Irena: Jaz ga zelo doživljam kot Ženina. Mogoče tudi zato, ker sem bolj na začetku redovne poti, pa je potem ljubezen še bolj neprečiščena ... (sestri odkimavata)
Zvoni, petek ob treh. »Imamo navado, da se ob tretji uri poklonimo Jezusu,« reče s. Irena. Sestre pokleknejo in skupaj nekaj minut molimo v tišini.

Foto: Tatjana Splichal

Kako so sestre zaslišale Božji klic in kakšno je njihovo življenje v samostanu, si preberite v novi številki Družine.