Po besedah pasijoncev in prijateljev Škofjeloškega pasijona gre za »zlorabo Škofjeloškega pasijona ter grobo krnitev njegovega domačega in mednarodnega ugleda«. Za dodatno razburjenje v delu javnosti je poskrbel nekdanji predsednik Borut Pahor, ki je v objavi na družbenih omrežjih odkrito simpatiziral s to predstavitvijo na Škisovi tržnici. Dan pozneje se je sicer Pahor za to opravičil. 

»Ker je Škofjeloški pasijon v prvi vrsti duhovna izkušnja Božjega usmiljenja do mene, tebe in vsakega izmed nas, se zavedamo, da ga je potrebno ljudem, zlasti današnjim mladim, približati najprej z duhovnimi sredstvi,« so zapisali v vabilu na petkovo mašo.

O posledicah dogodka in namenu prihajajoče spravne maše smo nekaj kratkih vprašanj zastavili jezuitu p. Marjanu Kokalju, nekdanjemu režiserju Škofjeloškega pasijona.

P. Marjan Kokalj je nekdanji režiser Škofjeloškega pasijona. FOTO: Tatjana Splichal

Kako ste »pasijonci« videli dejanje nekaterih članov Kluba škofjeloških študentov in nekdanjega predsednika Pahorja? 

Vsekakor smo bili ogorčeni nad tem dejanjem, ki o avtorjih in promotorjih ne pove veliko dobrega. Kot nekdanji soustvarjalec uprizoritev Škofjeloškega pasijona lahko rečem, da gre za zelo žaljivo dejanje v odnosu do Kristusa in kristjanov, brezobzirno parodijo, pljuvanje v obraz, končno pa tudi zanikanje lastne škofjeloške identitete. To, da sta v parodiji prevladovali kišta pira in naivna ženska, pove veliko o vrednotah in miselnem dometu teh, ki so to sceno pripravili. Žal mi je, da so v tako slabo luč postavili vse škofjeloške študente, ki se seveda v veliki večini ne strinjajo z njihovo akcijo oz. s tem, da so se samovoljno postavili kot predstavniki kluba škofjeloških študentov. Še posebej smo bili presenečeni nad dejanjem nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, ki se mu je to očitno zdela »dobra fora« in je sodeloval pri »promociji« oz. bil celo glavni promotor. Spontano je pokazal, koliko spoštuje kristjane in najbrž se po takem dejanju postavlja vprašanje, ali je res tako odprt do vseh, kot se je kazal v besedah, katerim je Cerkev zaupala. Med vrsticami je sporočil, da se je v Sloveniji brez posledic dovoljeno norčevati in žaliti Kristusa in kristjane.

Kaj je bilo po vašem videnju v ozadju tega dogodka? Namerno žaljenje, nepoznavanje zgodovinskega pomena, kombinacija obojega, …? 

Menim, tudi glede na izkušnje s podobnimi parodijami v Sloveniji že v preteklosti, da je šlo za namerno žaljenje in premišljeno pripravljeno sceno, za katero najbrž stoji peščica ljudi, druge sodelujoče pa so preprosto le uporabili kot nekakšno »radničko klaso, ki je dolžna izvršiti, kar se jim ukaže«. Kaj je Škofjeloški pasijon in kakšen je pomen podobe Kristusa, ve vsak Škofjeločan, zato bi šlo le za izgovarjanje, če bi kdo od avtorjev trdil nasprotno.

Med vrsticami je sporočil, da se je v Sloveniji brez posledic dovoljeno norčevati in žaliti Kristusa in kristjane. (p. Marjan Kokalj o ravnanju nekdanjega predsednika Pahorja)

Gre za tipičen produkt slovenskega marksističnega podmladka, ki misli, da zato, ker živi »marksistični evangelij« Slavoja Žižka in ostalih ideologov, Boga drži za brado in se čuti strašno pameten in inteligenten. Izkaže se seveda, da Bog sploh nima brade in da je omenjeno držanje namišljeno in smešno. Mislim, da bi omenjeni marksistični podmladek lahko vsaj bolj spoštoval drugačnost, na katero se njihov »evangelij« tako močno sklicuje, če že ne drugega. Postavlja se tudi vprašanje, kdo je tukaj pravi alternativec?

S kakšnim namenom torej vabite k maši v spravo za žaljenje Kristusa in kristjanov? Kaj želite z njo sporočiti? 

Pobuda za mašo je prišla od pasijoncev samih, ki čutijo, da je treba odgovoriti na tako brezobzirno in žaljivo početje, saj jih je prizadelo, odgovoriti pa želijo na Kristusov način. Prav je, da branimo in smo ponosni na to, kar nam je res sveto (Kristus je vir našega življenja), hkrati pa prosimo tudi za te, ki tako brezobzirno in nekulturno žalijo drugače misleče.

Koga ste povabili na mašo, je med njimi tudi Klub škofjeloških študentov? Če da, je kakšen odziv z njihove strani? 

Na mašo je vabljen vsak, glede udeležbe kluba pa močno dvomim. Mislim, da so organizatorji maše povabili omenjene kreatorje parodije na pogovor. Tega pogovora bi se tudi sam rad udeležil, rad bi slišal iskrene razloge in upam, da se bodo režiserji te parodije opravičili za storjeno dejanje in živeli v miru s kristjani.

Pobuda za mašo je prišla od pasijoncev samih, ki čutijo, da je treba odgovoriti na tako brezobzirno in žaljivo početje, saj jih je prizadelo, odgovoriti pa želijo na Kristusov način. (p. Marjan Kokalj)

To ni prvi primer nespoštljivega odnosa do Škofjeloškega pasijona, kajne? 

Že v letu 1999, ko sem bil sam vključen v pripravo pasijona, so bile težave z istim klubom oz. nekaterimi člani tega kluba. Izvajali so sabotažne akcije na materialu, pisali grde in lažnive stvari itd. Ker se nismo zmenili zanje, pasijon pa je pridobival na prepoznavnosti, so agresijo stopnjevali vse do tega, da so pred eno od predstav pri Homanovi slaščičarni postavili parodijo Kristusa na križu v smislu fantovščine in ko sem posredoval, da odidejo stran s prizorišča, so me fizično napadli. Nekdo od teh mi je celo vihtel železno kladivo nad glavo, češ da me bo ubil. Morala je posredovati policija, ki je ustavila fizični obračun, ki bi se lahko končal z mojo smrtjo.

Petkovo mašo lahko vidimo kot korak k spravi in odpuščanju mladim za njihovo ravnanje, kar kaže na evangeljsko držo, ki vabi kristjana, da odpušča, še zlasti tistim, ki žali nas ali naša čustva? 

Seveda gre za evangeljsko držo, ki želi doseči to, da se podobne stvari ne bi več zgodile in da bi skupaj v miru živeli naprej. Mladim seveda Bog odpušča, saj je Kristus tudi zanje umrl na križu, je pa res, da sta za učinkovito odpuščanje potrebna kesanje in trden sklep, da se to ne bi več ponovilo. Ni dovolj, da so kristjani pomirjeni. Dobro bi bilo vsaj kanček obžalovanja in spreobrnjenja.