»Moje ozadje je levičarsko-marksistično,« je povedal na včerajšnjem simpoziju o evtanaziji in samomoru s pomočjo, ki ga je v Evropskem parlamentu na povabilo poslanske skupine Evropskih konzervativcev in reformistov pripravila evropska zveza za življenje in človeško dostojanstvo One of us. Prepričan je, da je evtanaziji mogoče nasprotovati s humanističnimi in liberalnimi argumenti.

Na dan prihajajo grozljive zgodbe

Danes po njegovih besedah zlasti v Kanadi glede evtanazije prihajajo na dan grozljive zgodbe, povezane z evtanazijo. »To sem napovedal pred 10 leti. Takrat sem rekel, da z legalizacijo evtanazije in samomora s pomočjo institucionaliziraš smrt kot zdravstveno terapijo, kot recept za trpljenje, a potem je težko to odreči komur koli, ki pravi, da trpi,« je dejal. Yuill, rojen v Kanadi, za to državo pravi, da je prevzela vodilno vlogo glede legaliziranega ubijanja, saj bolnim in onemoglim ljudem vbrizga več smrtonosnih injekcij, kot je skupno številno vseh usmrtitev na svet.

Yuill, ki meni, da sta evtanazija in samomor s pomočjo v nekaterih primerih sicer lahko legitimna, nasprotuje sklicevanju zagovornikov evtanazije na čustvene zgodbe. Sočutje je po njegovih besedah nekaj dobrega, a je nanj treba gledati tudi kritično lahko problematično: ne gre pozabiti, da so se s sklicevanjem nanj se v sojenjih po drugi svetovni vojni branili nacisti; govorili so, da so bili sočutni do tistih, ki so jih ubili.

Yuill pravi, da evtaniziji in samomoru s pomočjo nasprotuje iz istega razloga, kot nasprotuje samomoru. Ta je po njegovih besedah v večini primerov preprosto nekaj napačnega, slabega, destruktivnega, protidružbenega. Ob tem je pokazal na lastno izkušnjo: pri 19 letih je izgubil prijatelja, ki si je vzel življenje, ker ga je zapustilo dekle, in hkrati v ljudeh okoli sebe pustil vprašanje o njihovi krivdi za to njegovo dejanje.

Na simpoziju so se pogovarjali o tem, kaj se dogaja v državah, kjer so že uzakonili evtanazijo. FOTO: Marjan Pogačnik

Nevarnost, da zapademo v moralno pasivnost

»Predvidevati moramo, da je življenje vredno živeti; človeka, ki se pripravlja na samomor, ne sprašujemo po razlogih za to, četudi se naslednji dan sam ubije; preprečitev samomora pomeni rešitev življenja in je krepostno dejanje,« je dejal Yuill. Zagovarja stališče, da z uzakonitvijo katere koli oblike evtanazije in samomora s pomočjo, tudi v najbolj izpostavljenih primerih, prestopimo moralni rubikon: takšna družba ne le drsi po spolzkem terenu, ampak naenkrat pade v moralno pasivnost. Zakonodajne ureditve so, kot pravi, prestopile moralno mejo, ko so omogoče smrt ne le tistim, ki so neozdravljivo bolni, pač pa tudi drugim, na primer depresivnim.

Je človek res le telo?

Kevin Yuill razmišlja o razlogih za uveljavljanje evtanazije. Kot zgodovinar meni, da izvira iz tehničnega redukcionostičnega, človeku nenaklonjenega pogleda, ki ga zagovarjajo tudi tisti, ki so za samomor. Ta pogled človeško bitje krči zgolj na telo. »Morda ne verjamem, da ima človek dušo, a menim, da so ljudje nekaj posebnega in jih ni mogoče omejiti samo na telesa,« pravi. Prepričanje nekaterih, da je človeško bitje precenjeno, narava pa podcenjena, označuje za psevdoreligioznost, ki je v nasprotju s svetostjo človeka, kakršno poznata liberalna in humanistična tradicija. Krčenje ljudi na predmete v proizvodnji dobrin, o katerem je govoril Marx, se danes po Yuillovih besedah odraža v tem, da se posamezniki, ki so najmanj koristni za proizvajanje, znajdejo med tistimi, ki so namenjeni evtanaziji. »Malo sem presenečen, ko vidim, kako hitro se je to zgodilo,« pravi in dodaja, da so smrti v Kanadi praktičen izid te protičloveške ideologije ali religioznosti.

 »Morda ne verjamem, da ima človek dušo, a menim, da so ljudje nekaj posebnega in jih ni mogoče omejiti samo na telesa.«

Vztrajati pri načelu, da je vsako življenje vredno zaščite

Kot še poudarja, bi človečen odziv moral biti vztrajanje pri načelu, da je vsako človeško življenje, ne glede na to, koliko je oseba onemogla, vredno zaščite in enakega spoštovanja, dostojanstva in sočutja. »To načelo je z uzakonitvijo samomora s pomočjo in evtanazije ogroženo,« je dejal.

Na simpoziju so še drugi poznavalci področja predstavili razmere v državah, kjer je bila uzakonjena evtanazija (med drugim na Nizozemskem in v Belgiji, kjer število opravljenih evtanazij vztrajno narašča), pa tudi pogled zdravnikov na evtanazijo, in pokazali na potrebo po krepitvi paliativne oskrbe odraslih (nemški poslanec Evropske ljudske stranke Helmund Geuking se je zlasti zavzel za vzpostavljanje paliativne nege otrok). Iz Slovenije se je simpozija udeležila predstavnica Zavoda Živim.