Sem hvaležen?

O, seveda sem … Za mnogo reči.

Najprej za to, da sploh sem! Lahko me tudi ne bi bilo!

Ko bi moj oče ne srečal moje mame … Ali je morda ona srečala njega? Ko bi moj oče ne rekel moji mami, da jo ima rad … Ali je morda to ona prva rekla njemu? Ne vem. In pravzaprav ni pomembno. Ne vem, koliko sta se sploh pogovarjala o ljubezni, a dejstvo je, da sta jo živela in sem tako na svet prijokal tudi jaz, kot peti otrok!

Podobno kot naš najmlajši – Peter! Tudi njega lahko ne bi bilo!

Ko sva z možinjo odmislila, odželela in odnačrtovala svoje – ne nazadnje: pet otrok še lahko zbašeš v malo večji avto, več pa že ne gre brez kršenja pravil –, je Bog odvezal žakelj in – kdor rad da, nič ne vpraša – »nasul dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero« (Lk 6,38). In sva mu za to hvaležna, saj sva si potihem oba želela še, le iz obzirnosti drug do drugega si tega nisva upala na glas povedati. In sem B...