Dragi sobratje, cenjeni gostje, domači, prijatelji, dragi verniki iz domovine, zamejstva, izseljenstva in zdomstva in vsi, ki ste v duhu z nami ob televizijskih in radijskih sprejemnikih – hvala, da ste tu v tem dogodku svetne in odrešenjske zgodovine nove krajevne Cerkve!

Danes smo naredili tretji korak preurejanja zemljevida Cerkve na Slovenskem kot sad dolgoletnega snovanja in molitve. »Bogu hvala!« smo izrekli z evharistijo. V nadaljevanju se želim zahvaliti vam, ki ste vsak na svoj način pripomogli k ustanovitvi naše škofije.

Ekscelenca msgr. Santos Abryl y Castellò, apostolski nuncij v RS, po vas se želim najprej zahvaliti svetemu očetu papežu Benediktu XVI. za ustanovitev škofije in moje imenovanje za njenega prvega škofa. V to zahvalo vključujem tudi hvaležni spomin na Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II., ki je kot trden nosilni steber vzidan v dogodek ustanovitve te škofije. Seveda pa velika zahvala tudi Vam osebno za vse napore in modre odločitve pri dokončnem uresničenju preoblikovanja struktur Cerkve v Sloveniji.

Spoštovani nadškof in metropolit, msgr. Franc Kramberger vesel in hvaležen sem Vam, da sem po polaganju vaših rok mogel prejeti vse tri stopnje zakramenta svetega reda. V diakona in duhovnika ste me posvetili med svojo prvo generacijo ordinandov. V imenu nove škofije pa se vam zahvaljujem za dosedanje pastirovanje in vse napore ter križe, ki so bili potrebni, da je škofija-mati »rodila« novo. Z veseljem ostajamo povezani v naši novi metropoliji. Ob vas pa naj se zahvalim tudi prekmurskemu rojaku pomožnemu škofu msgr. dr. Jožefu Smeju. Tudi Vam, dragi rojak, hvala za vse, kar ste in kar boste storili za vašo rojstno škofijo!

Bratje nadškofje in škofje, ki ste tu zbrani, zahvaljujem se vam, da mi danes utelešate zbor škofov, ki je naslednik zbora apostolov, katerega član sem postal. Poseben pozdrav med vami velja škofom ali njihovim zastopnikom sosednjih škofij zunaj slovenskih meja v Varaždinu, Szombathelyu in Gradcu, saj bomo delovale na poseben način povezane kot sestrske krajevne Cerkve.

Dragi duhovniki, diakoni in bogoslovci, hvala, da ste tu! Med vami sem se vedno počutil doma. Želim si, da bi se ta domačnost sedaj še poglabljala. Tudi vas, drage redovnice in redovniki s predstojniki na čelu, je veselje videti. Le premalo vas je v naši škofiji. Upam, da se bo vaše število povečalo. Predvsem si želim, da bi na naših tleh zrasel še kakšen kontemplativni samostan. Prisrčna zahvala tudi profesoricam in profesorjem ter uslužbencem Teološke fakultete z dekanom na čelu.

Za navzočnost sem hvaležen tudi predstavnikom drugih krščanskih skupnosti. Najprej prisrčna hvala Vam, evangeličanski škof, mag. Geza Erniša! Vaša prisotnost govori o skupni poti, ki jo v tem delu Slovenije že stoletja hodita obe veliki veji krščanstva in jo želimo sedaj skupaj nadaljevati. Pozdrav in zahvala tudi predstavnikom binkoštne in adventistične skupnosti.

Iskreno se zahvaljujem za pozornost vsem vam, predstavniki javnega življenja, ki jo s svojo navzočnostjo izkazujete novi škofiji: Vam, gospod predsednik državnega sveta g. Janez Sušnik, Vam, gospod podpredsednik Vlade RS g. dr. Andrej Bajuk, prav tako vsem prisotnim ministrom Vlade RS, poslancem domačega in evropskega parlamenta, vsem visokim nosilcem oblasti in predstavnikom institucij slovenske vlade, predstavnikom kulturnih, izobraževalnih in gospodarskih ustanov. Pozdravljam vas, ekscelence gospodje veleposlaniki! Zahvala tudi vsem predstavnikom oblasti na lokalni ravni. Še posebej hvala Vam, spoštovani župani občin na ozemlju naše škofije ali njihovim zastopnikom, za vaš doprinos k današnjemu zgodovinskemu dnevu. Prav posebej pa zahvala Vam, gospod župan Mestne občine Murska Sobota, za dosedanjo pomoč in sodelovanje. Naj nas tudi naprej tesno povezuje delo za skupno dobro naših ljudi.

Tudi vam, moji rodni bratje in sestre z družinami, sem kot najmlajši brat hvaležen, da ste ves čas moje poti ob meni.

Seveda pa iskrena zahvala vsem, ki ste dolgo pripravljali in oblikovali današnji praznik razglasitve soboške škofije. Najprej stolnemu župniku, g. Martinu Horvatu, nato voditeljem in članom pripravljalnih pododborov na čelu s člani krovnega odbora pod vodstvom dr. Karla Bedernjaka; iskrena zahvala tudi častnemu predsedstvu. Bog povrni vsem, ki ste pripravili lepo liturgijo, še posebej maistru g. Marjanu Potočniku z razširjenim stolnim pevskim zborom in orkestrom. Hvala, skupaj ste opravili veliko in lepo delo za Boga in ljudi!

Hvala Televiziji Slovenija, Radiu Slovenija, Radiu Ognjišče in Radiu Murski val, da smo lahko povezani z ljudmi doma in po svetu!

Seveda pa največja zahvala vam, dragi verniki nove krajevne Cerkve v Murski Soboti. Hvala, da ste prišli v tolikšnem številu in pokazali, da imate svojo novo škofijo radi! Med vas ne prihajam kot tujec. V Kristusu smo vsi eno: ni več Prekmurca ne Prleka ne Štajerca, ne Madžara ne Roma ne Slovenca. Po Svetem Duhu, ki je Božja ljubezen, smo vsi eno. To ne pomeni izginotja različnosti, ki je naše bogastvo, ampak uresničevanje ljubezni, h kateri smo poklicani, ker nas Bog prvi ljubi. Prav zaradi različnosti je ljubezen možna. Svet je žejen Božje ljubezni – in samo ljubezen lahko prepriča svet. Svetost pa ga spremeni na boljše.

Posebej bi rad pozdravil vas, bolniki in invalidi, vsi trpeči bratje in sestre, in vam povedal, da niste naša rezerva, niste na obrobju – vi ste v srcu Cerkve, ker ste lahko močno združeni s Kristusom v trpljenju. Vi ste naša moč in podpora. Posvečujte trpljenje in ga darujte!

Kedves maggar ajkú hiveim a mi Murska Sobotai püspökségünkben! Habár nem beszélem még maggarul, megés nem vaggok számunkra idegen. Megköszönöm hogg ma itt tetszett lenni. Isten hozott! (Dragi madžarsko govoreči verniki naše škofije, tudi za vas nisem tujec, čeprav še ne govorim vašega jezika. Hvala, da ste tu!)

Dragi Romi s Pušče in od drugod! Tudi vaše navzočnosti sem vesel in želim skupaj z vami ob Božji Materi Mariji potovati h Kristusu.

Naj ob koncu zahval vsem skupaj in vsakemu posebej še enkrat izrazim hvaležnost z lepo in tukaj domačo zahvalo: Bog plati!

Pogled naprej upravičuje oziranje nazaj. Hvaležni smo rodovom pred nami, da je Cerkev na pomurskih tleh že dolgo živa. Od rimskih časov sv. Martina preko delovanja sv. bratov Cirila in zlasti Metoda, ki bo naš glavni zavetnik, so tukaj rodovi kristjanov z vero in molitvijo posvetili pomursko zemljo in tako močno zakoreninili sveto Kristusovo Cerkev, da je bila sposobna roditi mnoge znane in nepoznane junake vere vse do božjega služabnika Danijela Halasa za katerega poteka proces za razglasitev za svetnika. Do nedavnega so bile župnije naše nove škofije »žitnica« duhovnih poklicev. O, da bi to bile tudi poslej! Nekdaj benediktinci danes pa kapucini, salezijanci, sestre hčere Marije pomočnice, frančiškanke brezmadežnega spočetja in križniške sestre posvečujejo to zemljo s posvečenim življenjem. In zdaj smo tu mi, tu kot znamenje in orodje odrešenja (prim. C 1) in ponovne evangelizacije odtujenih v smislu smernic plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in vesoljne Cerkve. Predvsem čutim, da je naše osnovno poslanstvo postaviti Kristusa spet v središče – kot kristjani povsod, najbolj pa v življenju duhovnikov, družin, mladih in v ekumenskem sožitju. Naš pravi problem je, da so mnogi sredi življenja pozabili na Boga. V tem pozabljenju je treba iskati najgloblji vzrok za lastno nezadovoljstvo in notranjo praznino. Vsa področja življenja so prizadeta. Ponovna evangelizacija pomeni, da na novo odkrijemo in sprejmemo, da je Bog temelj in cilj, trdnost in vsebina našega življenja. Potrebni smo spreobrnjenja in verske osmislitve vsakdanjih odločitev in izbir ter novih oblik krščanskega življenja, kjer se bo ljubezen vedno bolj udejanjala v karitativnem delovanju.

Dragi duhovniki, najprej mi osredinimo vse svoje življenje okoli Kristusa! Škof in duhovnik je pristno mogoče biti le s pogledom uprtim v Kristusovo prebodeno stran, ki je zemeljsko razodetje Božje ljubezni (prim. BL 12). Danes »vsi iščejo« duhovnosti. Duhovniki, naš stan in potrebe časa terjajo od nas, da smo predvsem strokovnjaki za duhovnost. Naša nenehna naloga je duhovno razlikovati dogodke in ljudi uvajati v to dejavnost duha. Postavljeni smo za duhovne očete, ki v Svetem Duhu rojevajo posameznike in župnijske skupnosti za Boga. In verniki laiki bodo lažje prepojili svet z Božjo navzočnostjo, kar je njim lastna naloga.

Tudi pomurske pokrajine se praznijo zato, ker družine bolehajo za izgubo veselja do življenja. Kristus ga v družine spet prinaša. Pastorala predzakoncev, zakoncev in družin naj postane ena naših prednostnih nalog. Očetje in matere, vi ste pomembni sodelavci škofa in duhovnikov. Medsebojna pomoč v zakonskih skupinah je gotovo ena izmed možnih poti. Družina postani spet domača Cerkev!

Mladi, v sebi nosite izjemne moči: telesne, spolne, čustvene, intelektualne, duhovne. Zelo ste bogati! Ne naredite iz teh moči le »stvari«, ki jih je mogoče kupiti in prodati. Ne bojte se vanje povabiti Kristusa in mu jih izročiti. Cerkev vas ne želi zanje opehariti, Kristus vam jih ne bo vzel. Ponudite mu jih, da bo po njih On v vas in bo po vas ljubil bližnje. Ne bojte se Cerkve, saj bi se bali sebe! Ne trgajte se od nje, saj bi se odtujili sebi! Pri tem vam želimo pomagati, med drugim tudi z razvijanjem katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov.

Bratje in sestre evangeličani in drugi krščanski verniki, tudi vam naj bo ustanovitev nove katoliške škofije vabilo, da bi se še naprej z veseljem skupaj zazirali na križ in na njem Vanj, ki so ga prebodli! Naj nas ta skupni pogled poveže v pristnih ekumenskih prizadevanjih, saj lahko samo edini v ljubezni ponudimo razkristjanjenemu svetu, mnogokrat brez smisla, Kristusovo pot, resnico in življenje. Mešani zakoni in družine naših vernikov pa naj postajajo žive delavnice ekumenskega sožitja.

Jezusovo misijonsko naročilo naj v naši majhnosti še bolj združi vse: klerike in vernike laike, predvsem sodelavce po župnijah – člane župnijskih pastoralnih svetov in župnijskih gospodarskih svetov, katehistinje in katehiste, katoliške izobražence, animatorje, člane različnih gibanj, zakonske in molitvene skupine, skavte in druge. Zato vse ponovno vabim, da vsak postane živi ud naše majhne škofije, da bo od vsega začetka lahko polno zadihala z obema kriloma svojih pljuč na obeh bregovih Mure, ki naj vedno bolj postaja »vezalje« med nami. Naš čas ni nič težji od prejšnjih, zato s pogumom naprej!

Če je bila naša škofija »spočeta« 7. aprila, na verjetni dan Jezusove smrti, se veselim, da je danes, na petnajsto obletnico naše državnosti, »rojena« in zato še z večjim veseljem ob današnjem prazniku čestitam vsem državljankam in državljanom države Slovenije!

Novo škofijo in nas vse pa naj vedno spremlja Božji blagoslov!