FOTO: Tatjana Splichal.


V nadaljevanju objavljamo nekaj misli, ki so jih ob letošnji zahvalni nedelji, ki jo praznujemo 8. novembra, zapisali slovenski škofje. Njihove zahvale si v celoti preberite na tej povezavi.

Škofija Celje – Rok Metličar, škofijski upravitelj

Bližajočo se zahvalno nedeljo doživljam v luči nedavno izdanega dokumenta Kongregacije za duhovščino: Navodilo o pastoralnem spreobrnjenju župnijske skupnosti v službi misijonskega poslanstva Cerkve, kjer me je še posebej nagovorila misel: »Župnija kot svetišče, odprto vsem, je poklicana k vsem, brez izjeme; spominja, da morajo imeti ubogi in odrinjeni v srcu Cerkve vedno poseben prostor ... Poklicani smo, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih« (CD 162, 32).

Čutim, da se za doseganje tega ideala trudimo vsak po svojih močeh. Kljub vsem določilom COVIDA-19 skušam zaznavati, da so naša cerkvena občestva kot domača ognjišča, ki nas vabijo k viru topline, miru in zavetja. Ob njem je prostor za posameznike, raznovrstne skupine in dejavnosti, kjer je vsak povabljen in sprejet, da zasije na sebi lasten način; še posebej ubogi in odrinjeni.

Zato naj bosta poudarjeni velika hvaležnost in zahvala, da z molitvijo in dobrimi deli krepite plamen vsakovrstnih župnijskih in tudi drugih občestev.

Vsaka skupina, ki že obstaja in deluje v naših cerkvenih občestvih, z vztrajnostjo ter z zaupanjem ali pa z novo zamislijo, v čisto novih pogojih in danih situacijah, v svoji živosti združuje raznolikost posameznikov, ko vsak po svojih sposobnostih gradi občestvo, na trdnih temeljih vere. Pri tem je pomemben vsak gradnik, pa naj bo nov ali star, majhen ali velik, oster ali oglat – starost, velikost in oblika niso pomembne, ko gradimo »hišo«, v kateri se počutimo doma.

Letos nam je dana izjemna priložnost, da medosebne odnose, med posameznimi gradniki, ozavestimo, obnovimo, okrepimo ter ponotranjimo, kljub temu ali ravno zaradi tega, ker so nam fizična srečanja in neposredna bližina onemogočeni, odsvetovani.

Kot človek in kristjan je namreč vsakdo poklican, da darove, talente, ki mu jih je Bog dal, v življenju odkrije, razvije in plemeniti ter jih dá na voljo v dobro vseh, še posebej ubogim in odrinjenim.

Škofija Koper – msgr. dr. Jurij Bizjak, škof

Izkušnja korone nam daje priložnost in nas obvezuje, da se Gospodu zahvalimo za zdravilna opozorila in navdihe, ki nam jih po koroni nalaga in pošilja. Kakšna škoda, da kot družba v celoti takšna opozorila in navdihe premalo sprejemamo in premalo upoštevamo. Spomnimo se na Joba, ki je rekel: »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Job 2,10).

Brez pomisleka se zahvaljujemo našim civilnim oblastem in strokovnim službam, ki tako s svojim znanjem kakor s svojimi pooblastili skrajno resno in zavzeto pripravljajo ustrezna navodila in s svojimi napori odločilno posegajo v potek in razvoj bolezni in nas vljudno vabijo k sodelovanju in upoštevanju njihovih odločitev.

Zahvaljujemo se našim dekanom in župnikom in vsem pastoralnim delavcem, ki s svojo predanostjo in dobro voljo posredujejo in priporočajo predpise in navodila, ki jih izdaja škofovska konferenca, in v skladu z njimi urejajo in pripravljajo bogoslužja po župnijah, zlasti prve evharistične pogostitve in birme.

Zahvaljujemo se vsem našim vernikom, ki z velikim razumevanjem in dobrohotnostjo sprejemajo priporočila in navodila in se jih držijo ter potrpežljivo prenašajo pogovore in dogovore, usklajevanja in premike za podeljevanje in prejemanje zakramentov. »Ohranjaj red in red te bo ohranil! In naj od Gospoda kmalu pridejo tudi časi olajšanja!« (Apd 3,20).


FOTO: Tatjana Splichal.

Nadškofija Ljubljana – msgr. Stanislav Zore OFM, nadškof

Ko ob letošnji zahvalni nedelji razmišljamo, za kaj naj bi se zahvalili Bogu in drug drugemu, smo skoraj v zadregi. Leto, ki je za nami, je bilo tako posebno, tako zelo drugačno od vseh drugih let, da večina v svojem življenju nečesa podobnega še ni doživela. Vseeno pa globoko čutim, da se vam moram zahvaliti. Tolikim ljudem, ki so v tem posebnem času pokazali, da so v resnici ljudje, tolikim kristjanom, ki so s svojimi dejanji pokazali, da je evangelij njihovo življenjsko vodilo.

Najprej se želim zahvaliti zdravstvenim delavcem, strokovnim službam, ministrstvom in vladi, ki je ob vsej negotovosti in neštetih vprašanjih na začetku pandemije pogumno in odločno sprejemala odločitve, da smo dobili dovolj zaščitnih sredstev in da nam je uspelo zaustaviti širjenje virusa.

Rad bi se zahvalil našim duhovnikom, ki so s poslušnostjo Svetemu Duhu in odprtostjo za njegovo delovanje odkrivali poti in načine, kako ostati z ljudmi, kako prihajati k njim in jim prinašati tolažbo, upanje in Božjo besedo. Njihovo ravnanje je pokazalo, da so v resnici pastirji občestva in ne zgolj menedžerji župnij.

Hvaležen sem redovnim skupnostim, ki so v tem času pomnožile molitve za zdravstvene delavce, za bolnike, za tiste, ki jim strežejo, za znanstvenike in za vse, ki so bili kakor koli udeleženi v prizadevanju za obvladovanje te bolezni. Kakor ste vi pomnožili molitve, naj Bog pomnoži vaše poklice.

Zahvaljujem se vam, dragi bratje in sestre, ki ste v tem času odkrivali, kaj je v vašem življenju dragoceno. Mnogi ste odkrili, kako pomembna je družina, in to v vseh časih. Posebej sem vam hvaležen, da niste pozabili na svoje duhovnike. Mnogi so povedali, da ste jih poklicali, da ste na vrata župnišča obesili vrečko s hrano, da ste nakazali svoj denarni prispevek. Hvala vam za to.

Gospod, ki vidi v srce, bo znal blagosloviti še vse tiste darove in sadove, ki so v tem času dozoreli v skritosti vaše ljubezni in vere. Sam pa v molitvi prosim dobrega Boga, naj blagoslovi vašo dobroto, naj vam da vsega, kar potrebujete, in naj vas ohranja zdrave, da boste mogli še naprej pričevati za njegovo ljubezen.

Nadškofija Maribor – msgr. Alojzij Cvikl DJ, nadškof metropolit

Hvaležnost ni beseda, je človekova drža, način življenja, ki krepi vero in plemeniti naše medsebojne odnose, s tem pa tudi zelo razodevamo svojo notranjost.

Zahvalna nedelja je priložnost, da se kot vaš pastir zahvalim vsem sodelavcem: članom župnijskih pastoralnih svetov, gospodarskih svetov, cerkvenim ključarjem, pevcem, bralcem, katehetom, vsem, ki skrbite za urejenost in čistočo naših cerkva, še posebej vam, ki vsak teden čistite in krasite naše cerkve, in vsem, ki na neviden način pomagate in molite za naše župnije.

Hvala za skrb za urejenost župnišč ter za pomoč in oporo duhovnikom, s tem pa hvala za vse darove za svete maše, ki jih izročate svojim duhovnikom.

Hvala za vse nabirke, darove in prispevke za potrebe naših župnijskih skupnosti. Brez teh darov ne bi mogli opravljati svojega osnovnega poslanstva, ki je oznanjevanje evangelija, kateheza in podeljevanje zakramentov ter priprava in izobraževanje župnijskih sodelavcev, ki so velika opora in nujnost pri župnijskem poslanstvu.

Hvala tudi za nabirke in darove, s katerimi pomagate nadškofiji, da lahko opravljamo svoje poslanstvo. Že nekaj let je naše delovanje povsem odvisno od vaših darov. S tem se vsi še bolj zavedamo odgovornosti in si prizadevamo, da bi bila naša služba v dobro vseh.

Posebej pa se želim zahvaliti za vaše veliko zaupanje in velikodušnost, za molitve in razumevanje. Tako sem hvaležen za vso duhovno podporo, za pogovore in vsakršno pomoč.

S temi besedami zahvale vas vabim, da bi vsak na svoj način iskali pota evangelizacije in se zmogli dobremu Bogu zahvaljevati prav za vse, tudi za razne preizkušnje, ki naj nam pomagajo k še večjemu zaupanju v dobrega Boga.


FOTO: Tatjana Splichal.

Škofija Murska Sobota – msgr. dr. Peter Štumpf SDB, soboški škof

Nekega adventnega večera, lansko leto, sem molil ob odprtem tabernaklju. Takrat mi je zaobjel dušo do tedaj nepoznani občutek, ki mi je izzvenel kot povabilo: »Večkrat tako moli, ker bo sicer zate pretežko. Potreboval boš pomoč iz Očetove hiše.« Vsakodnevno sem se tako znašel pred tabernakljem za dlje časa kot sicer in spraševal Gospoda, kaj mi pripravlja.

Kmalu se je pričelo dogajati: smrt očeta, dveh stricev in tet ter duhovnika, težavnosti z odpravo posledic zlorab gospodarstva in financ, ki so ogrozile obstoj škofije, sodba na civilnem sodišču zaradi zalezovalke, medijska natolcevanja in mnogih ljudi ob vsem tem, mukotrpna reševanja primerov spolnih zlorab, iskanje duhovnikov za izpraznjene župnije in še grožnja s koronavirusom ...

Adventno povabilo iz tabernaklja se mi je počasi razodevalo kot »očiščujoč filter« za sprotno odplakovanje nesnage zla, prečiščevanje misli in namenov ter za spoznavo, da mi Bog vendarle, ne glede na moje nepopolnosti in grešnost, pošilja naproti močne in pogumne ter obenem čuteče pomočnike v dvojni naravi: angele iz nebes ter ljudi, ki imajo čut za pravičnost in solidarnost.

Drznem si reči, da je Bog dovolil, da prestajamo preizkušnjo s koronavirusom, ker nam zaupa. Bog verjame v nas. In ker verjame v nas, nam je tudi blizu. Moč bližine Boga in ljudi v nas prebuja vero in nas spodbuja, naj vztrajamo na poti svetosti.
Nemalokrat tudi za kakšnega človeka rečemo, da je »angel«. V njem smo namreč odkrili »angelsko naravo« bližine, skrbi za nas, razumevanja in pomoči ter pripravljenost biti z nami ob vsakem času in nemalokrat tudi ob vsaki priložnosti.

Angeli iz nebes me spodbujajo k zahvali Bogu in nebeški Materi Mariji, da še živim, lahko molim, mašujem in opravljam svoje škofovsko poslanstvo. Angeli iz nebes pa me spodbujajo tudi k zahvali apostolskemu nunciju, sobratom škofom, generalnemu vikarju, vsem sodelavcem na škofiji, duhovnikom, redovnicam, redovnikom, bolnim in ostarelim, vsem vernikom, da mi z bližino in opogumljanjem, z garanjem in trpljenjem za Cerkev pričujete, kako naj kot škof hodim, da ne zgrešim; verujem, da ne klonem; se veselim in ostajam Gospodova priča. Hvala. Vseh se vas spominjam v molitvah in pri oltarju.

Škofija Novo mesto – msgr. Andrej Glavan, novomeški škof

Najprej gre zahvala dobremu Bogu, ki se nikoli ne da prekositi v velikodušnosti. Tudi letos so ob dokaj ugodnem vremenu polja, vrtovi in vinogradi bogato obrodili. Čeprav ste ponekod čutili tudi pozebo, točo in uničujoče viharje in je marsikje kazalo na popolno katastrofo, so sadovi povsod obilni.

Doživeli smo veliko preizkušnjo epidemije koronavirusne bolezni. Prinesla je veliko strahu, nevšečnosti in omejitev v vsakdanjem življenju in bogoslužju. Nihče ne pomni na primer takih velikonočnih praznikov, kakor smo jih obhajali letos. Po drugi strani pa smo lahko globlje doživljali velikonočno skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja, ki poganja iz križa.

Ostajata nam trdna vera in upanje, da nam vse to lahko pripomore k dobremu, tudi ko je vera v Boga ljubezni na preizkušnji.

Hvala vsem, ki ste se trudili v bogoslužju in verouku v izrednih okoliščinah in se potrudili za prenos maš in verouka na daljavo. Hvala vsem duhovnikom, sodelavcem in zvestim vernikom, ki ste ob upoštevanju zaščitnih ukrepov vztrajali pri nedeljskih mašah.

Hvala vsem, ki niste pozabili na vzdrževanje duhovnikov, svojih župnijskih cerkva in na druge potrebe Cerkve.

Hvala vsem, ki ste v stiskah in v raznih omejitvah pomagali drug drugemu, zlasti bolnikom, ostarelim in osamljenim.

Neizmerna hvala Bogu za letošnjega novomašnika in oba diakona, ki se pripravljata na mašniško posvečenje. Vabim, da vse tegobe in žrtve darujemo tudi za nove duhovne poklice.

Bogu in vsem vam naj danes iz hvaležnega srca zadoni zahvalna pesem.