^»Novo leto, ki je pred nami, nekatere skrbi bolj, druge manj. Veliko načrtov imamo, le malo se jih izpolni. Pregovor pravi: 'Človek obrača, Bog obrne. Zato je modro, da na življenjsko pot, ki se z novim letom odpira pred nami, odrinemo dobro pripravljeni … Beseda med nami pa naj bo vaša trdna opora,« zapiše urednik Franci Petrič v uvodniku.

V tokratnem januarskem eseju z naslovom Napolni me, Gospod! beremo o molitvi, ki nas vodi k svetosti. Ali ne bi z veseljem prišli do konca leta 2017 in rekli: »Vem, da sem bo božji milosti postal bolj podoben Jezusu.« Kaj torej pomeni biti svet? Sveti Frančišek je svetost povezoval z uboštvom in preprostostjo. Sveti Frančišek Saleški je menil, da vsi lahko postanemo sveti. Do svetosti pa vodi veliko različnih poti. Sveta Terezija Avilska je menila, da je za prijateljsko srečanje z Bogom ključno, da »ne razmišljamo veliko, ampak veliko ljubimo«. Jezus nas hoče napolniti z ljubeznijo. Vse pa se začne z molitvijo.

Februarski esej predstavi »tri ključne prvine spreobrnjenja«. Za primer da Lidijo iz Apostolskih del Svetega pisma, ki je doživela prelomnico. Njena zgodba nam razkriva, kako so se ljudje v času apostolov pridruževali Cerkvi. Z evangelizacijo, spreobrnjenjem in krstom. »Bog želi, da bi vsi v naši družini okusili veselje spreobrnjenja.« Spoznali razliko med življenjem samo za ta svet in življenjem za Jezusa.

V rubriki Pričevanje svetosti pa spoznamo duhovnika, ki je spremenil ekumensko gibanje, to je Paula Couturiera, apostola edinosti. Že od malega je bil deležen raznolikih verskih vplivov. To je vplivalo na to, da je postal duhovnik in nato poučeval naravoslovje v krajevni šoli svojega reda. Vse pa se je spremenilo, ko mu je duhovni voditelj predlagal, naj se pridruži skupini za pomoč pravoslavnim ruskim beguncem, ki so po koncu ruske revolucije pribežali v Lyon. Pohujšanje razklanega krščanstva je v njem vzbudilo hrepenenje po edinosti. Začel je sodelovati s pravoslavnimi. Hotel pa je razumeti vzroke za razkol, da bi razvil strategijo za edinost. Med odmikom z menihi edinosti je spoznal, da edinost ne more biti samo razumski in teološki dosežek, enako se mora dotakniti src ljudi in njihovega razuma. To je imenoval »duhovni ekumenizem«. Leta 1933 je zasnoval »tridnevnico molitve za edinost«. V naslednjih letih je prerasla v osmino, ko jo poznamo še danes meseca januarja. Nevarnost druge svetovne vojne mu je utrla novo pot: dopisovanje. Couturierova pisma različnim ljudem v zadnjih letih njegovega življenja na splošno veljajo kot utiranje poti za odlok o ekumenizmu na drugem vatikanskem cerkvenem zboru.