V Planinski zvezi Slovenije so izredno ponosni na uspehe naših plezalk, saj je slovensko športno plezanje v Tokiu doseglo izjemen zgodovinski mejnik.

Pot do uspehov je bila dolga

Tradicija športnega plezanja v Sloveniji ima začetke v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prve uspehe na tem področju smo zabeležili z Martino Čufar in njenim trenerjem Tomom Česnom. Na sprejemu olimpijske plezalne ekipe je predsednik PZS Jože Rovan povedal: »Obdržati trezno in osredotočeno glavo ob vseh pritiskih javnosti je res težko. Janji je uspelo in zato smo zelo ponosni nanjo. Z njeno medaljo ne bomo samo lažje zgradili kakšen nov športni objekt, pomembneje je, da bomo lažje pridobili in obdržali mlade športne plezalce, saj imajo močne vzornike. Hvala športnikom, trenerjem in njihovim staršem, ker medalja je skupinski projekt.«

Kdo je bil v olimpijski ekipi?

Slovensko olimpijsko ekipo v Tokiu so sestavljali: olimpijki Mia Krampl in Janja Garnbret, trener Janje Garnbret Roman Krajnik, trener Mie Krampl Anže Štremfelj, selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju Gorazd Hren, njegov pomočnik Luka Fonda, fizioterapevt Peter Hribar in rezerva med tekmovalci Jernej Kruder.

Olimpijska ekipa v športnem plezanju. FOTO: Andraž Purg

Četudi sem na Japonskem punci prepričeval, da je to kot vsaka druga tekma, smo kaj hitro ugotovili, da je ta tekma povsem drugačna. Pritiski so bili precej večji in vem, da Janji ni bilo lahko. A Janja je dokazala, da sodi na najvišjo stopničko. Škoda, da Mia v kvalifikacijah ni imela svojega dneva, ker če bi ga imela, bi se uvrstila v finale. (Gorazd Hren, selektor reprezentance)

Mia Krampl je kaj kmalu začutila, da je olimpijska tekma povsem drugačna tekma: »Med tekmovalci se je videlo, da je več stresa. Zadnja dva treninga smo bili manj zgovorni, kar je razumljivo. Vsak je bil z mislimi osredotočen na tekmo. Svoj cilj sem z uvrstitvijo na olimpijske igre dosegla, a upala sem, da bom pokazala še nekaj več.«

Janja Garnbret je zadnji dve leti posvetila zgolj enemu rezultatu, to je osvojiti zlato olimpijsko medaljo.

Z Romanom Krajnikom nisva govorila o načrtih, ker sva točno vedela, katero medaljo želiva imeti. Dve leti sta bili posvečeni treningom, po tri treninge sem imela na dan. Vedela sva, zakaj trenirava. Hvaležna sem, da je bil z mano tudi takrat, ko mi ni šlo najbolje. Četudi se zdi, da sem zdaj z zlato olimpijsko kolajno dosegla vse, kar sem lahko, še nimam občutka, da bi ostala brez ciljev. (Janja Garnbret)

Sprejem za olimpijce. Foto: Andraž Purg

»Zakaj ne bi dobili olimpijske medalje?

Strokovni sodelavec PZS Tomo Česen je poudaril, da ima zgodba z olimpijsko medaljo temelje že v letu 1988, ko je bilo v Sloveniji organizirano prvo državno prvenstvo v športnem plezanju. »Takrat sem si rekel, če lahko vse sosednje države organizirajo domača prvenstva, zakaj bi jih ne tudi pri nas. Pred 25 leti sem si rekel, če lahko vsi organizirajo tekmo svetovnega pokala, zakaj je ni bi tudi v Sloveniji. Ko sem bil pred 20 leti trener Martine Čufar, sem rekel, če so lahko svetovni prvaki iz vseh držav, zakaj bi ne bili še iz naše.« Čufarjeva je nato leta 2001 postala svetovna prvakinja.

Ko je slovenska delegacija odhajala na olimpijske igre na Japonsko, sem pomislil, zakaj ne bi dobili še olimpijske medalje, saj je Janja najboljša na svetu. Čestitke njej, trenerju in celotni ekipi. (Tomo Česen)