Pri krizmeni maši se na veliki četrtek zberejo duhovniki, da se skupaj s svojim škofom zahvalijo Bogu za dar duhovništva, obnovijo svoje duhovniške obljube in prosijo za blagoslov in za posvetitev svetih olj, s katerimi bodo skozi leto v Božjem imenu tolažili in posvečevali ljudstvo v radostih in v preizkušnjah. Pri krizmeni maši škofje blagoslovijo krstno in bolniško olje ter posvetijo krizmo.

Ponižnost in hvaležnost



Nadškof Stanislav Zore je krizmeno mašo daroval v ljubljanski stolnici dopoldne. V pridigi je zbranim duhovnikom dejal, da pred njimi čuti ponižnost in hvaležnost.

»Ponižnost zato, ker je vsak izmed vas posvečen in maziljen za duhovnika. Vam je zaupano poslanstvo posvečevanja Božjega ljudstva po zakramentih Cerkve. Tako zelo smo si različni med seboj, kakor so si bili različni med seboj apostoli v prvem duhovniškem zboru na veliki četrtek. Pa vendar se po duhovniškem služenju vsakega izmed nas uresničujejo Kristusove obljube Cerkvi.« Hvaležen pa je, ker so duhovniki odgovorili Božjemu klicu in so zvesti in vztrajni »v brazdi, čeprav se zdi, da ne bomo nikoli do konca zorali te Božje njive. Vztrajate v brazdi v navdušenju in negotovosti začetkov, pa tudi v pojemanju moči in obloženi s križi let in preizkušenj. Naj vam Božja dobrota nakloni tisto, česar sam v besedah ne znam izraziti.«

Duhovništvo je dar

V nadaljevanju je poudaril, da je duhovništvo dar, ki varuje pred tem, da bi duhovništvo za duhovnika ne bilo več vir veselja in hvaležnosti, ampak breme, ter da bi se v duhovnikovem srcu zaradi pomanjkanja zunanjih potrditev in uspehov začela rojevati razočaranje in zagrenjenost. »Zavest obdarovanosti nas napolnjuje s spoznanjem, da naše duhovništvo, da moje duhovništvo živi iz duhovništva edinega večnega velikega duhovnika Jezusa Kristusa.«



Hkrati pa so duhovniki dar tudi drug drugemu. »Naše bratstvo mora biti več kot zgolj izrekanje besed pri sveti maši, kjer se v molitvi za Cerkev vedno spomnimo tudi bratov duhovnikov in drugih služabnikov Cerkve. Beseda mora preiti v dejanje. Poslani smo, da prinašamo blagovest ubogim. Morda je eden izmed teh ubogih moj sosed, župnik na sosednji župniji, sobrat v isti dekaniji. Beseda brat mora namreč dobiti ime in obraz. Dotakniti se mora mojega srca, kjer ogreje ali morda zareže. A brez tega ostane prazna.«



»Nihče ne more prejeti in doumeti Jezusove blagovesti, če ni ubog«

Murskosoboški škof Peter Štumpf je pri krizmeni maši dopoldne spregovoril o začasnem in večnem domu. »Kot je Očetova hiša v nebesih naš večni dom, je domovina na zemlji naš začasni dom. Med Očetovo hišo v nebesih in našo domovino na zemlji je Jezus razpel most križa, na katerega se je povzpel, in tako očistil našo pot vsakršnega zla ter jo osvobodil za prost prehod. Na tem mostu se srečujeta Božja pomoč in naša vera.«

Nato je omenil Jezusovo ubogosti in dejal, da »nihče ne more prejeti in doumeti Jezusove blagovesti, če ni ubog. Med ubogostjo in uboštvom obstaja neka globoka razlika in hkrati povezanost. Ubogost je način, kako bivam, mislim, hrepenim, se odločam; uboštvo pa je način, kako živim in ravnam. Ubogost je popolna svoboda od sebe in svoje varnosti. Ubogost mi pomeni, da sem svoboden za druge.«

Spomnil je na 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in duhovnike dr. Franca Ivanocyja, Jožefa Klekla st., dr. Matije Slaviča, dr. Franca Kovačiča in Ivana Jeriča. Dodal je, da obhajanje obletnice »ne more biti nič drugega kot dolžnost do širitve Božjega kraljestva med nami. Vsakdo, ki hoče biti pozoren na svojo domovino tukaj na zemlji, bo tudi zaznal v sebi neko slutnjo nelagodnosti, ki jo prinašajo tudi dogodki ob tej obletnici, vendar prav v tej slutnji se skriva naša dolžnost, da moramo še kaj postoriti, da najdemo pot v Očetovo hišo, ki je naša končna domovina.«  

Bratski odnos, harmonija, pogum in žrtvovanje

Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je krizmeno mašo daroval že v sredo, 17. aprila, dopoldne. V pridigi je predstavil štiri temeljne značilnosti, ki so nepogrešljive za duhovniško življenje in gradijo duhovniški zbor. To so bratski odnos, bratska harmonija, bratski pogum in bratsko žrtvovanje.

Bratski odnos mora vladati med duhovniki in škofom. »Mi smo en sam duhovniški zbor. Kakor je vsak izmed nas edinstven, je hkrati vsak tudi pomemben in nenadomestljiv. Kadar smo skupaj, smo ena Kristusova suknja, kot se je izrazil papež Frančišek.«

»Beseda harmonija oziroma sloga se nanaša na ravnovesje in posledično na dobro počutje. Vse to je znotraj skupnosti nujno potrebno. Med nami je prisotnih veliko sil, ki nas mamijo, da bi opustili to pomembno vrlino in delali sami, mimo skupnosti duhovnikov.«

»Pri oznanjevanju evangelija je izredno pomemben pogum. Pogumni smo takrat, ko delamo to, kar je prav in dobro in ne tisto, kar je morda najhitrejša in najenostavnejša rešitev. Vedno se torej odločajmo za pogum. Današnji čas zahteva pogumnega duhovnika in pogumnega škofa.«

»Naše oznanjevanje je tesno povezano z žrtvijo. Vsaka žrtev utrjuje naš značaj, razvija vrline poguma, vztrajnosti in odločnosti, pa tudi ponižnosti. Duhovnik, ki se je pripravljen žrtvovati, tak duhovnik bolje razume in doume svoje poslanstvo. Duh žrtvovanja po mnenju svetega papeža Janeza Pavla II. predstavlja duhovne vrline, ki lahko pomagajo okrepiti duha duhovniškega služenja.«

»Najmočnejša pridiga ljudem je to, če se duhovniki ne le razumemo, ampak se imamo radi.« 

V novomeški stolnici je verjetno zadnjo krizmeno mašo kot ordinarij daroval škof Andrej Glavan. Dejal je, da je težko oznanjati ljudem, ki so razočarani zaradi površnosti, nedoslednosti in zaradi hudih pohujšanj posameznih duhovnikov, o katerih svet na veliko in z veliko privoščljivostjo razpravlja. Ljudje zato menijo, da Boga ne potrebujejo. Vendar: »Mi moramo zato toliko bolj verovati v moč evangeljskega oznanila, v moč božje besede. Ta mora biti najprej živa in goreča v nas, da bo vnela tudi druge. Drži, kar pravi sv. Tomaž Akvinski, da je resnica močna sama v sebi in da je noben napad ne more omajati.«

Moč ima zakramentalna beseda, zaradi katere veljavnost evharistije ni odvisna od naše svetosti ali nevrednosti. »Jezus sam deluje v zakramentih. A to tudi nekako predpostavlja, da ravnamo v njegovem duhu, da smo ponižni, da opravljamo službo z veliko pastoralno ljubeznijo in veliko vero vanj, da on deluje po zakramentih in smo mi le nebogljeni posredniki.

Po njegovem zgledu, kot ga daje 1. berilo, moramo iskati tudi izgubljene, krepčati bolne in slabotne v zavesti, da on, večni Pastir, svoje črede nikoli ne bo zapustil.«

Ob koncu pridige je dejal, da je najmočnejša pridiga ljudem to, če se duhovniki ne le razumejo, ampak imajo radi.

Umivanje nog naj odvzame utrujenost in osveži korak

Koprski škof Jurij Bizjak je krizmeno mašo daroval v konkatedrali in župnijski cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici dopoldne. Pri večerni maši na veliki četrtek se je v pridigi ustavil ob obredu umivanja nog in poslanstvu apostolov. »Apostol pomeni poslanec, ki prenaša sporočila od enega človeka do drugega človeka, pa tudi od enega kraja do drugega kraja in od ene prestolnice do druge prestolnice. V starih časih je zato bilo zelo pomembno, da je poslanec bil dober v nogah, lahkih nog vzdržljiv na velikih razdaljah.«

»Naj bo tudi nocojšnji obred umivanja nog zahvala in priznanje za vse vaše prehojene poti in za vse vesele novice, ki ste jih v preteklem letu posredovali našim bratom in sestram, ki so našega veselega oznanila naše pomoči bili potrebni. Tudi nocojšnji obred naj vašim nogam odvzame morebitno utrujenost in naj osveži vaš korak, da boste tudi v prihodnjem letu lahkih nog širili veselo novico o Gospodovem vstajenju po vsej naši župniji in naši škofiji in kamor koli vas bo pot vodila.«

Zahvala in prošnja

Škofje so se pri krizmenih mašah zahvalili vsem duhovnikom, redovnikom, stalnim diakonom in sestram redovnicam za svoje delo ter vse vernike prosili za molitev in pomoč. »Radi imejte svoje dušne pastirje. Pomagajte duhovnikom in velikodušno prevzemajte skrbi za razna župnijska opravila, naloge in službe,« je dejal mariborski nadškof Alojzij Cvikl.

Foto: Tatjana Splichal