Kdor je romal v nekdanjih časih v Kompostelo, se je pripravljal za to (potovanje) kakor za pot v večnost. Pred odhodom je povabil prijatelje na svoj dom. Najprej so šli v procesiji v cerkev, kjer se je opravila za romarje slovesna zadušnica z vigilijo, t. j. črna maša z biljami. Iz cerkve so se vrnili v romarjevo hišo k zajtrku in tu se je vršilo slovo. Slovo je bilo toliko bolj ginljivo, ker se je oglašal tačas mrliški zvonček iz stolpa. Romar je vzel najpotrebnejše stvari s seboj ter oprtil čez ramo izvotljeno tikvico za pijačo. Potem je segel po krepki palici in odšel v daljni svet. Vsi so imeli solzne oči, ker je bilo negotovo, ali se še kdaj vidijo v življenju. (Josip Lavtižar, Koledar Mohorjeve družbe za leto 1909, 40)