Navedeni odlomek je iz pogovora, ki so ga za portal zurnal24.si pripravili s kandidatko na volitvah za predsednika republike Natašo Pirc Musar. Niso redki, ki so ob tem delu intervjuja ob začudenja prav debelo pogledali: ateistična birmanska botra?! Pisec teh vrstic je vsekakor med temi debelogledniki. Kakor koli že, s svojo prostodušnostjo je predsedniška kandidatka poskrbela za večkratno hudo zadrego.

Najprej je vanjo spravila svoje sorodstvo. Gotovo so starši njenih nečakov in seveda nečaki sami še kako dobro vedeli, kakšen – torej v vsebinskem smislu »prazen« – odnos ima njihova žlahtnica do vere. Od nje torej nikakor niso mogli pričakovati, da bo uresničevala temeljno poslanstvo birmanske botre, ki med drugim vključuje naslednje prvine: moliti za svojega birmanca in ga v času pred birmo spodbujati k čim bolj temeljiti pripravi; hoditi k maši in prejemati zakramente; truditi se za moralno življenje in dosledno spolnjevanje Božjih in cerkvenih zapovedi in s tem dajati birmancu lep zgled krščanskega življenja; spremljati osebnostno in duhovno življenje birmanca in mu pomagati najti odgovore na življenjska vprašanja, da bo ostal zvest Kristusu, hodil k maši, prejemal zakramente in poglabljal svojo vero; s primernimi nasveti, zgledom in spodbudami pomagati birmancu, da se bo vključil v župnijsko občestvo in v njem sodeloval …

Se morda vsiljuje misel, da je v ozadju prej bogato darilo bogate sorodnice kot kaj drugega?

Kaj od tega lahko birmancu zagotovi ateistična birmanska botra? Odgovor je jasen: prav ničesar. Da so Natašo Pirc Musar nečaki in njihovi starši kljub temu izbrali za birmansko botro, daje slutiti, da so to storili zaradi nekega drugega, vsekakor ne verskega merila. Se morda vsiljuje misel, da je v ozadju prej bogato darilo bogate sorodnice kot kaj drugega? Samo ugibamo. Zadrega pa ostaja.

V hudo zadrego je predsedniška kandidatka vsekakor spravila tudi domačega duhovnika (ali duhovnike), ki je očitno zamižal ne le na eno oko, temveč kar na obe, ko je prikimal prošnji za njeno botrstvo. Očitno ima gospa »narejene zakramente«, če uporabimo bedast izraz, ki ga pogosto slišimo prav v povezavi z botrstvom, s čimer morda zadosti minimalnim formalnim pogojem za botrsko službo, a kljub temu bi glede na vse, kar tudi javno vemo o Nataši Pirc Musar in njenem odnosu do vere, moral v osebnem pogovoru zastaviti tisto edino logično in razumno vprašanje: »Gospa, ali ste verni?« Iskrenemu odgovoru na to vprašanje bi seveda moral nujno slediti nasvet, naj ne sprejme sorodstvene prošnje za botrsko poslanstvo, saj mu ni dorasla. Seveda pa se zastavlja vprašanje: kaj pa če je bilo Nataši Pirc Musar vendarle postavljeno vprašanje, ki je merilo na njen resnični, notranji, duhovni odnos do vere, pa nanj ni odgovorila iskreno?

S svojo izjavo o ateističnem birmanskem botrstvu je Nataša Pirc Musar v največjo zadrego kajpak spravila samo sebe.

No, na tej točki pa prihajamo do še ene, najbrž najhujše zadrege. S svojo izjavo o ateističnem birmanskem botrstvu je Nataša Pirc Musar v največjo zadrego kajpak spravila samo sebe. Po prvem scenariju zato, ker bi njena privolitev v botrstvo kljub izpričanemu ateizmu nakazovala, da ima do vere izrazito infantilen odnos. V veri vidi le nekakšno kulturno ostalino, ki jo tudi sama sprejema v maniri tistih otrok, ki so po birmi zapustili Cerkev in ostali na ravni skrajno površnega, celo malomarnega osnovnošolskega verouka.

Drugi scenarij pa nakazuje možnost strokovnega ignoranstva. Kot pravnica, ki že desetletja glasne navzočnosti v slovenskem javnem prostoru skuša ustvariti vtis, da se spozna na (skoraj) vse, se je vsekakor srečala tudi s cerkvenim kanonskim pravom, zakonik tega prava pa v nekaj členih predpisuje pogoje, ki jih je potrebno izpolnjevati za botrsko službo. In iz teh pogojev je jasno razvidno: Boter mora biti sposoben sprejeti botrstvo in biti pripravljen (voljan) opravljati to službo. Tisti, ki v bistvenih stvareh ne spolnjuje pogojev in nima namena storiti ničesar, da bi jih spolnjeval, ne more biti boter. Ali ni ena bistvenih stvari, pravzaprav prvi in temeljni pogoj za botrsko službo, osebna vernost? Brez nje vsi drugi, bolj formalni pogoji, padajo kot domine in se pokažejo kot čisti ništrc.

Se bodo volivke in volivci spravili v zadrego?

Nataša Pirc Musar je že zaradi svoje pravne razgledanosti zelo verjetno poznala te kanonsko-pravne zahteve, a jih je očitno zavestno kršila, ko je vstopila v ateistično varianto birmanskega botrstva. Kaj nam to sporoča? Če je v tako pomembni stvari – pravzaprav najpomembnejši življenjski stvari! –, kot je duhovni blagor, zveličanje njenih nečakov ravnala tako skrajno neodgovorno, smemo domnevati, da se ta neodgovornost lahko pojavi še na drugih področjih. Ali tudi na tistih, ki so v pristojnosti predsednika republike? Odgovor na to vprašanje bodo seveda dali volivke in volivci. Se bodo spravili v zadrego?