Pri tržaški založbi Mladika je izšlo pripovedno delo pisatelja, misleca in esejista Alojza Rebule Ob pritoku Jangcekjanga.

Naslov njegovega kratkega romana Ob pritoku Jangcekjanga se nanaša na vizijo, po kateri je katoliška Cerkev svoj sedež začasno premestila iz Rima v vzhodno Kitajsko. Tja jo je pritegnil razcvet Kristusove vere po padcu komunizma, toda v nekaj desetletjih je tudi Kitajsko prekrila atmosfera zahodnega sveta, odtujena nadnaravi. Tako je papež Janez Pavel III. po kakšnem stoletju odločil vrnitev svetega sedeža v Rim.

Dogajanje globoko spremlja ostareli zakonski par dveh spreobrnjenih hindujcev, nekam otroško verujoče žene in moža, zaradi študija v Parizu vsega razpetega med verskimi problemi, kljub katoliškemu prepričanju. Roman torej skuša slutiti prihodnost sveta in Cerkve, in to po tem, ko se je Evropska zveza po velikih naporih razširila v Svetovno zvezo.

Nad Slovenijo je leglo novo demokraturno enoumje

O romanu je pisatelj Rebula izjavil: »'Slovenija se mora zavedati, da je del vesolja.' Te besede sem začuden zaslišal od človeka, ki bi jih od njega ne pričakoval, se pravi od politika, čeprav iz mlajše generacije.

Ko se je Slovenija odtrgala od nenaravne Jugoslovanske federacije, je imela pogoje, da se v polnosti razživi v takšnem vesoljnostnem občutju: imela je parlamentarni politični sistem, imela je odprte meje, bila je brez tajne policije. Kako se je torej moglo zgoditi, da je po tridesetih letih postala eno od najbolj duhovno zaprtih območij v Evropi?

Vzrok so bile verjetno strukture, nosilke prejšnjega totalitarizma, in to začenši na medijskem področju, ki so se ga strastno oklepale. Tako je nad Slovenijo leglo novo, recimo ne demokratično, ampak demokraturno enoumje, ki je najbolj prizadelo svobodo duha in samo kulturo.

Tudi iz upora tej kulturni mori se je piscu vsilila knjižica, ki jo zdaj objavlja.«

Izjemno plodovit pisatelj

Alojz Rebula se je rodil v Sempolaju pri Trstu 21. julija 1924. Po klasični maturi je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na slovenskih višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Je avtor romanov (Senčni ples, V Sibilinem vetru, Divji golob, Jutri čez Jordan, Kačja roža, Maranatha' ali leto 999, Cesta s cipreso in zvezdo, Nokturno za Primorsko, Zvonovi Nilandije), dnevnikov (Ko proti jutru gre, Previsna leta, Oblaki Michigana, Gorje zelenemu drevesu, Iz partiture življenja), zbirk kratke proze (Vinograd rimske cesarice, Snegovi Edena, Arhipel), esejev (Smer Nova zemlja, Na slovenskem poldnevniku) in dram (Operacija Timava, Savlov demon).

Njegova dela so prevedena v italijanščino (Nel vento della Sibilla, La peonia del Carso), francoščino (Demain, le Jourdain), nemščino in srbohrvaščino.

Prejel je številna priznanja in nagrade: Prešernovo nagrado za literarni opus, mednarodno nagrado Giuseppe Acerbi, nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko, za italijanski prevod tega dela je leta 2012 prejel italijansko literarno nagrado Rigoni Stern.

Preberite tudi:

In memoriam Alojz Rebula (1924-2018)

V torek, 23. oktobra, zvečer, se je poslovil kolumnist Družine, pisatelj, profesor, akademik Alojz Rebula.


Spomin nanj bo trajno živel

Sožalne brzojavke Rebulovi ženi Zori so med drugimi poslali tudi kardinal Rode, nadškof Zore in predsednik Pahor.