Pod tem zafrkantskim vodilom na družbenih omrežjih od konca lanskega leta spremljamo pravo reko domislic, ki s satiro in parodijo prečiščujejo Avgijev hlev slovenskega javnega prostora in vanj usmerjajo svežo humorno vodo, ki (sodeč po izbiri tematik, uporabljenih primerah in zornem kotu) izvira tudi iz krščanskega studenca. Kako je nastal ta projekt, po katerem ključu so izbrane njegove »tarče«, kako je sploh s humorjem v slovenski družbi in posebej v katoliškem občestvu …, smo se za tiskano izdajo Družine pogovarjali s člani ožjega uredništva Zadnje plati. Seveda anonimno. A najbrž velja širši javnosti pojasniti tudi to dejstvo, zato je bilo prvo vprašanje …

… zakaj se vam anonimnost zdi potrebna? Če si dovolim sugestijo: morda tudi zato, ker v Sloveniji vedno na prvo žogo presojamo, kdo govori in ne kaj govori in torej izrečenega ne presojamo po vsebinski (ne)tehtnosti, temveč po pripadnostnem ključu?

Naše mame so nas učile, da se pač Zadnje plati ne razkazuje naokrog. Čeprav smo satirični medij, se tega držimo.

Čeprav je presojanje glede na avtorja res pogost problem v Sloveniji, pa v primeru Zadnje plati anonimnost ni potrebna iz tega naslova. Konec koncev živimo v Svobodi. Anonimnost je potrebna zaradi projekta samega. Način humorja in satire namreč ni tako usmerjen, da bi bil last nekoga izmed ustvarjalcev (kot je to pri stand up komikih in njihovih piscih). Zadnja plat je projekt ekipe ustvarjalcev, kjer objave zorijo, se dopolnjujejo in spreminjajo. Niso last neke osebe, pač pa so končno »izloček« Zadnje plati. Pa se opravičujemo za vulgarnost v vašem eminentnem časopisu.

Kako je sploh dozorela pobuda za vzpostavitev satirično-parodične spletne strani (zadnjaplat.si) in njenih »izpostav« na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram, X)? Ali je obstajal kakšen konkreten povod za objavo prve domislice?

Tako kot večino Slovenk in Slovencev nas je zaradi dogajanja v družbi stiskalo v želodcu. Vedno težje smo prebavljali razkorak med medijskim poročanjem ter realnostjo, v kateri živimo. Videli smo različne možnosti: lahko bi poskušali z argumentiranimi debatami (vemo, koliko te veljajo …) ali pa bi šli v ofenzivo in pljuvali po vsem, kar nam gre v nos. Pa smo izbrali nekaj drugega. Kot najbolj učinkovit probiotik, ki je ponovno vzpostavil našo črevesno floro in favno, se je izkazalo komentiranje in potenciranje dogodkov in izjav do absurda.

Kar je pomagalo nam, smo želeli deliti tudi z drugimi. Kot družbeno koristna organizacija, ki povprečnemu Slovencu pomaga, da ne dobi čira na želodcu. Od tedaj nam redko katera stvar obleži v želodcu. Večina hitro pride ven skozi Zadnjo plat.

»Sveto pismo ni politično korektno, tudi Jezus ni bil«, je v pogovoru za spletni portal Aleteia dejal poznavalec svetopisemskega humorja duhovnik Janez Jeromen. Kakšen pa je vaš odnos do politične korektnosti, ki je v sodobni družbi pač »levosučna«?

Zadnja plat ne želi biti politično korektna. Nismo ne levosučni, ne desnosučni. Radi podrezamo v tabuje na vseh straneh in opozarjamo na anomalije v družbi, na katere smo se že kar nekako navadili. Politika – pa ne samo politika, tudi življenje samo, pogosto tudi Cerkev – sami ustvarjajo satiro. Mi jo samo kanaliziramo.

Celoten pogovor z ekipo Zadnje plati objavljamo v 43. številki Družine.

Njihove objave so dosegljive na spletu, Facebooku, Omrežju X in Instagramu.