V petek, 7. septembra, je bilo v galeriji Družina odprtje razstave slik Toneta Seiferta z naslovom Ko narava očem zadiši. Umetnika je predstavila Manica Ferenc, njegovo delo pa Milček Komelj. Razstavo je odprl kardinal Franc Rode.

Slike so nastale med letoma 1964 in 2018. Iz vseh razstavljenih slik beremo razvoj slikarjevega metierja, njegove poetike in vidimo širok nabor motivov, ki jih je upodabljal. Njegova narava očem zadiši skozi portrete, pejsaže in tihožitja.



Do letos je Tone Seifert razstavljal le na skupinskih razstavah, zvesto je podarjal svoja dela na koloniji Umetniki za Karitas. Svojo prvo samostojno razstavo je odprl maja letos v Slovenskih Konjicah. Pri Založbi Družina je bil dolgoletni tehnični urednik našega tednika, sodeloval je pri postavljanju razstav in urejanju revij in drugih publikacij.



Razstava Ko narava očem zadiši slikarja Toneta Seiferta je sestavljena in postavljena tako, da deluje kot anali, dnevnik, kronologija. Postavljena je v dveh prostorih. Avtor je z naslovom pokazal svoj odnos do narave, na platno je ujel občutenja pokrajine vse od Sinjega Vrha do Prekmurja. »Njegove najznačilnejše podobe so polne občutenja,« je dejal Milček Komelj. »Na slikah je zaživela iz odmaknjenih časov, ki najraje prisluškuje tihi ubranosti lastne duše.«

Oživljena občutenja narave

Slikarja je označil za brezčasnega, v lepote sveta zamaknjenega romarja. »Vse slike navznoter povezuje živ odnos do naslikanih motivov, ki poskuša izražati njihovo najbolj avtentično bistvo.« Podobe, ki so jih pri nas izražali predvsem ekspresionisti, prebuja, intimno živi in preoblikuje. Docela oživlja zlasti čustva narave. Njegove slike, četudi geografsko opredeljive, niso nikoli topografske oz. slikane zaradi prepoznavnosti samega motiva, ampak so motivi slikarja pritegnili zaradi svoje barvitosti in svetlobe.

Tako Seifert, ki ga poznamo kot duhovitega in živahnega, skozi svoje delo razkriva svojo manj znano, intimno stran vase potopljenega in v tišino zazrtega ustvarjalca.

Dela so nastajala od študentskih let do letošnjega leta. Opazno je izhodišče slikarjevih profesorjev, zagledal pa se je tudi v starejše klasično slikarstvo, značilnosti starejšega slikarstva so vidne predvsem pri portretih. V svojih delih je tako Seifert uporabil elemente baroka, kubizma in ekspresionizma. Tako hodi po slikarski zgodovini po preizkušenih, a hkrati tudi po povsem svojih poteh. Ob pogledu na njegove slike se zdi, da bi slikar vse svoje ustvarjalne dni najraje preživljal v odmaknjenosti od nemirnega življenjskega vrveža s srcem in pogledom potopljen v naravo, in ne v dinamiko mest.

Za sladko presenečenje so poskrbeli sodelavci pri projektu Umetniki za Karitas.
Kardinal Rode, tudi sam ljubitelj lepih umetnosti, se je ob odprtju razstave slikarju zahvalil za izraz njegovega notranjega bogastva, ki je tudi izraz nespornega talenta.



Foto: Tatjana Splichal

Več o odprtju razstave si oglejte v spodnjih videih.

1. del


2. del