Pred dnevi sem se na povabilo Jordana B. Petersona udeležil foruma Zavezništva za odgovorno državljanstvo (ARC), ki je bil v Londonu. ARC želi biti odgovor na malodušnost, individualizem, ekološko črnogledost, na »sovraštvo do sveta« (kot bi rekla filozofinja Chantal Delsol), ki ga na zahodu, v Evropi in v Sloveniji izvajajo globalistične, progresistične, ateistične in woke – prebujenjske družbene sile.

Preberite tudi: Voditelji iz 72 držav iščejo pot k boljši prihodnosti, med njimi tudi Tone Rode

Kar me je najprej pozitivno presenetilo, je zavestna odločitev organizatorjev, da predavanja in delavnice uravnoteženo pripravijo v ključu presežnih lastnosti, trascendentalij: dobro, lepo in resnično. Zato so se med govorniki in udeleženimi pojavljali ženske in moški zelo različnih profilov: umetniki, pesniki, gospodarstveniki, ekonomisti, filozofi, psihologi, vzgojitelji, duhovniki, profesorji, vzgojitelji in drugi. Pokojnemu tastu dr. Marku Kremžarju bi bil ta pristop zagotovo všeč, saj je vedno poudarjal, da se za preobrazbo družbe ne smemo osredotočiti na vrhnjo špico piramide družbene stvarnosti, politiko, temveč se moramo posvetiti preobrazbi njenega temelja. Le tega pa sestavljajo kultura oz. umetnost ter gospodarstvo oz. podjetništvo, na vse pa vpliva prevladujoča filozofija oz. duhovno miselni okvir časa prek vzgoje in izobraževanja. Le ko bo politika posledica dela na temeljih, bodo spremembe na bolje trajne in daljnosežne.

Nadalje se me je dotaknilo, kako so govorci, od katerih bi to mogoče najmanj pričakoval, izpostavljali ideje, ki so nam blizu:

- Tako si je nekdanji predsednik avstralske vlade, ki ni katoličan, temveč prezbiterijanec, za izhodišče svojega razmisleka o pravični družbi vzel katoliški socialni nauk in okrožnico Rerum novarum.

- Poštena feministka (in ne neka pro-life aktivistka) je izjavila: »Tradicije so poskusi, ki so se obnesli. Po zavrnitvi spolnih norm preteklosti smo ugotovili, da so obstajale z razlogom. Zmagovalke spolne revolucije niso bile ženske ... in veliki poraženci spolne revolucije so otroci.«

- Klinični psiholog in pravoslavni umetnik (in ne katoliški škof ali profesor) sta izpostavila nujnost upoštevanja principa subsidiarnosti, tega temelja družbenega nauka Cerkve.

- Agnostična političarka iz Somalije pa nas je takole spodbudila k delu za ohranjanje naših vrednot: »Zahodna civilizacija je odrezan cvet. Odrezani cvetovi pa umrejo … A še vedno imamo semena te dediščine. To, kar moramo storiti dediči, je, da jih vzamemo za svoje, da jih posejemo, gojimo, negujemo, zalivamo – in ko jih napadejo, da se zanje borimo.«

Ob teh izjavah sem večkrat pomislil na našo slovensko katoliško skupnost. Na to, da premalo poznamo svoje zgodovinske in duhovne korenine. Da pogosto začenjamo znova, ko bi lahko gradili na dosežkih naših prednikov. Da ne študiramo družbenega nauka Cerkve in ne preučujemo slovenskega katoliškega družbenega gibanja od XIX. stoletja dalje. Na to, da ne vemo, ali bi vzeli za svoje katoliške mučence in pričevalce žrtve komunistične revolucije, ki so naši priprošnjiki v nebesih. Ob tem pa morda precej nekritično sprejemamo vsako duhovno, kulturno in družbeno novotarijo ali modno muho, ki se pojavi na obzorju.

Besede svetega papeža Janeza Pavla II., izrečene davnega leta 1980 v Keniji, so še danes namenjene tudi nam:

»Kristjani, zlasti laiki, so od Boga poklicani, da se zanimajo za svet, da bi ga preoblikovali v skladu z evangelijem. (...) Krščanska vera ne ponuja gotovih rešitev za zapletene probleme naše sodobne družbe, zagotavlja pa globoko razumevanje človeške narave in njenih potreb ter vas kliče, da v ljubezni govorite resnico, prevzamete odgovornost kot dobri državljani in si skupaj z bližnjim prizadevate za izgradnjo družbe, v kateri se prave človeške vrednote spodbujajo in krepijo s skupnim krščanskim pogledom na življenje.«

In prav takšna priložnost se je odprla z nastankom ARC foruma. Naj zaključim z mislijo dr. Jordana B. Petersona, izrečeno na konferenci:

»S plemenitostjo in pogumom moramo stopiti pred svet in ga dvigniti na svoja ramena. V tem boju se pokaže smisel življenja. Breme odgovornosti je največja priložnost, ki jo lahko imate. To, da se žrtvujete za druge, je ključ do zrele identitete. Povračilo za žrtvovanje je nesorazmerno nagrajujoče. O tem moramo nenehno govoriti mladim. Odgovornost, ki smo jo dolžni nositi, nas bo spomnila, kdo v resnici smo.«

Zato, začnimo pri sebi.