Teden zaporov 2012 Na poti življenja je pobuda k molitvi in pospeševanju zavedanja o potrebah zaprtih oseb in njihovih družin, žrtev kaznivih dejanj, zaporskega osebja in vseh tistih, ki zanje skrbijo. Teden zaporov 2012 se je pričel z obhajanjem svete maše v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, pri kateri je s pesmijo sodeloval sekstet Adoramus in sta jo prenašala Radio Slovenija in Ognjišče. Poudarek med nagovorom je bil, da imamo v vsakdanjem trenutku možnost odločitve, ali ga napolnjujemo z življenjem ali s smrtjo. Spodbuda je, da izbiramo pot življenja in s tem pričujemo tudi pred drugimi. Zadovoljstvo navzočih pri sveti maši in tudi odzivi nekaterih poslušalcev po radijskih valovih je dalo zagon prvemu dnevu, je zapisal zaporniški duhovnik Robert Friškovec.

Prvi dan Tedna zaporov je posvečen molitvi in pozornosti vsem, ki jih prizadenejo dejanja ljudi, posebej še žrtvam kaznivih dejanj. Ni slučaj, da se Teden zaporov prične z mislijo na žrtve, saj so njihove potrebe v našem kazenskopravnem sistemu pogosto premalo nagovorjene. Prepogosto je na prvem mestu kaznovanje storilcev kaznivih dejanj, pri čemer so žrtve le nekakšne priče potrebne za obsodbo.

Teden zaporov želi spodbuditi zavedanje o potrebah žrtev in spodbuditi h konkretni podpori žrtvam skozi primerno delovanje kazenskopravnega sistema ter sodelovanjem nevladnih organizacij. Žrtve potrebujejo podporo pri soočanju z dejanjem, ki jih je ranilo, pri preraščanju občutkov, ki se pri tem pojavljajo ter tudi konkretno podporo v obliki svetovanja in materialnega povračila. Pri tem je marsikdaj ključnega pomena resnica oz. odgovori na vprašanja, ki jih imajo pogosto le storilci kaznivih dejanj. Zato je za končno ozdravljenje in pomiritev žrtev vredno razmisliti o uvajanju programov obnavljalne pravičnosti kot je dialog med žrtvijo in storilcem.


Molitev prvega dne za žrtve kaznivih dejanj v Tednu zaporov:
Ljubeči Bog, tvoj Sin je na križu prosil odpuščanja za tiste, ki so ga mučili in križali, bodi varno zavetje vsem tistim, ki so postali žrtve. Podpiraj jih in krepčaj na vsakem koraku njihovega potovanja, ko se iz žrtev preobražajo v preživele. Prisluhnimo njihovim zgodbam, slišimo njihovo bolečino in jim dajajmo upanja, da to ni konec. S tabo kot oporo in močjo lahko še naprej rastejo in se krepijo. Daj, da bi si lahko predstavljali čas, ko bo njihovo življenje dokončno obnovljeno.


Foto: Ecce Homo, arhiv Družine / T. S.