Romarski shod se je začel z molitveno uro in nadaljeval z mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Začetek škofijskega postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik je predstavil postulator msgr. mag. Franci Petrič.

Magdalena Gornik (1835-1896). FOTO: Splet

Ob tej priložnosti poobjavljamo pogovor Marjana Pogačnika z Martino Kraljič, avtorico knjige o slovenski mistikinji 19. stoletja. Teologinja je njeno življenje sprva raziskala v diplomski nalogi, nato pa je o njej izdala še knjigo. Pogovor je bil objavljen leta 2008.

Ali se po več letih raziskovanja življenja Magdalene Gornik strinjaš z mnenjem, da je bila ena najbolj izjemnih Slovenk in Slovencev doslej?

Morda res. Če sodimo po velikem številu duhovnih darov, kot jih zasledimo v poročilih o njenem življenju, si upam to trditi. Seveda pa imamo še druge prav tako velike može in žene, ki so živeli tudi v njenem času, na primer škofa Slomška, Baraga, in jih že poznamo, ali pa druge posameznike, ki so prav tako živeli sveto, vendar bolj skrito, z manj opaznimi duhovnimi darovi.

Pogosto me ljudje vprašajo: »Ali govoriš o kakšni ženi iz tujine?« Ne, odgovarjam, to je Slovenka, ki se je rodila na Gori pri Sodražici in jo je Bog obdaril s posebnimi duhovnimi darovi: 47 let je živela brez zemeljske hrane, pogosto je doživljala zamaknjenja. Na svojem telesu je nosila stigme, znamenja Kristusovih ran. Med zamaknjenji je prejemala mistično obhajilo in mistično jed, od česar je tudi živela. Ti zunanji darovi pa so se v njenem življenju prepletali z izrednim, mističnim trpljenjem, s katerim je zadoščevala za žalitve božje ljubezni – tedanjega slovenskega naroda in morda tudi še za kak rod naprej.

Škof Turnšek pravi v spremni besedi k moji knjigi, da ga preseneča Magdalenina postopno nastajajoča teološka globina, predvsem pa, »kako stvarno in trezno je že kot mlado dekle zmogla sprejemati toliko trpljenja. Na pristnost dogajanja je mogoče sklepati tudi zaradi zorenja in rasti v krepostnem življenju«.

Kako se je njeno mistično trpljenje kazalo navzven?

Bog jo je povabil, naj se popolnoma daruje njemu. Ko se ji je prvič prikazala Marija, jo je povabila, naj vsako delo in trpljenje daruje Bogu. V drugem videnju je Magdalena še vedno imela na voljo, da se odloči, ali sprejme božjo ponudbo ali ne. Sprejela jo je z odprtim srcem. Skoraj vsak dan, razen ob nedeljah in nekaterih praznikih (najhuje je bilo v postnem času), je podoživljala Jezusovo trpljenje. Navzoči so lahko videli njene stigme, ki so krvavele. Količina krvi je bila tolikšna, da so njeno obleko, ki je bila popolnoma prepojena s to krvjo, oželi. Magdalena je čutila tudi hudo notranjo zapuščenost, navzoči so jo slišali, ko je klicala: »Marija, ne zapusti me!« Vsako leto je na veliki petek doživela mistično smrt: ležala je na postelji, njeno telo je imelo vse značilnosti mrliča, v nedeljo zjutraj, okrog pol štirih, pa se je naenkrat dvignila, lebdela v zraku in zaklicala: »Gospod je slavno vstal!« Po teh besedah se je zbudila, prišla k sebi od zamaknjenja in bila zelo slabotna. V velikonočnem času je bila večino časa zamaknjena. Iz tega časa imamo največ zapisov, da so jo ljudje hodili spraševat in iskat nasvet.

Bog jo je povabil, naj se popolnoma daruje njemu.

Magdalena je bila v podoživljanju Kristusovega trpljenja popolnoma predana. Molila je: »Gospod, naj se zgodi tvoja volja, samo daj mi milost, da zdržim.« Ta njena popolna predanost se mi pri njej zdi bistvena.

Kako si se lotila raziskovanja?

Za Magdaleno sem izvedela od slikarja Lojzeta Čemažarja na Kureščku, ko je slikal njeno podobo na freski. Oče je bil tisti v družini, ki se je najbolj zanimal za Magdaleno, pred kakimi devetimi leti smo skupaj obiskali njen grob na Gori. Menil je, da bi bilo njeno življenje treba raziskati. Sama sem že pred tem slišala o Slovenki, ki naj bi živela brez hrane, pa nisem verjela. Potem sem dobila knjigo o nemški stigmatiziranki Tereziji Neumann ter začela primerjati njo in Magdaleno. Rekla sem si, da če smo Slovenci imeli takšno ženo, je treba njeno življenje raziskati. Našla sem stik s Francetom Barago, ki je pred tem v škofijskem arhivu pod zapuščino Frančiška Lampeta odkril arhiv o Magdaleni in poskrbel za digitalizacijo gradiva, ter z Magdalenino pranečakinjo Patricio Walsh, ki živi v ZDA. O Magdaleni sem kot študentka teologije tri leta pisala diplomsko nalogo; treba je bilo pretipkati in prevesti različno arhivsko gradivo, okoli 200 strani dopisovanja med škofijo in župnijskim uradom. Na tej korespondenci temeljita diplomska naloga in knjiga.

Ali si poleg raziskovanja zgodovinskih virov uporabila še kakšno drugo raziskovalno metodo?

V diplomski nalogi samo zgodovinske vire, sočasno pa sem zbirala tudi sekundarne vire – pričevanja iz druge roke, to so pričevanja tistih, ki so slišali o Magdaleni od svojih sorodnikov. Pred menoj je pričevanja o Magdaleni zbiral že France Baraga – o njej so mu govorili p. Simon Ašič, tedanji škof Lenič, župnik Andrej Makovec. V knjigi pa sem dodala tudi uslišanja na njeno priprošnjo; ta pričevanja so tretji vir. V njih vidim izpolnitev prerokbe, za katero je vedel škof Lenič: Magdalena je napovedala, da bo približno po stotih letih spet zaživela med ljudmi in se bodo začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo.

Ali je izredne pojave pri Magdaleni mogoče postaviti pod vprašaj ali pa so zgodovinsko dejstvo?

Govorim lahko o tem, kar je mogoče prebrati v arhivskih dokumentih. Sama se zelo zanesem na takratnega sodraškega župnika Lesjaka, ker je bil najprej velik Magdalenin nasprotnik. Škofu Wolfu se je prav on zdel najbolj primeren, da ugotovi, kaj se dogaja z Magdaleno Gornik. Stvari se je lotil uradno, brez vsakih čustev. Glede na korespondenco ga je mogoče imeti za zelo strogega, pa tudi Gorniki so ga imeli za takšnega. Zahteval je, da Magdalena za določeno obdobje pride v župnišče v Sodražico, da bo ugotovil resničnost dogajanja. Najbolj me je pretreslo to, da je bil prepričan, da bo Magdaleno razkril kot prevarantko, potem pa je napisal, da se njej ni treba bati najstrožje komisijske pre­iskave in da lahko trdi s prisego, da je vse, kar se je dogajalo z Magdaleno, resnica. Pogoje svoje preiskave je zastavil zelo ostro, omejil je obiske, samo dve osebi sta smeli biti z mistikinjo, ki je bila stalno pod nadzorom. Preiskava je pokazala, da Magdalena res ne uživa nobene zemeljske jedi, da včasih vzame kako kapljo vode v usta in še to le takrat, kadar prejme mistično sveto obhajilo – ko ji nevidna roka prinese obhajilo.

Preiskava je pokazala, da Magdalena res ne uživa nobene zemeljske jedi, da včasih vzame kako kapljo vode v usta.

Sam je videl in natančno popisal prejem svetega Rešnjega telesa in krvi. Zraven je napisal, da poziva vse medicinske fakultete v tedanji avstroogrski monarhiji, naj mu pojasnijo to, kar se dogaja: Magdalena prejme obhajilo, ne ve pa, kako se to zgodi. Nevidna roka pride in jo obhaja. Skoraj vsak dan po mističnem obhajilu prejme nenavadno jed, on jo imenuje tudi zrnce. Potem se je prepričal o pristnosti njenih stigem. Sam je bil priča krvavenju iz ran. Rano na strani, ki je niti lastni materi ni pokazala, je pod pokorščino pokazala župniku Lesjaku, ki jo je natančno opisal. Ugotovil je, da je vsebina njenih govorov v zamaknjenju verska, strogo moralna in dogmatska, da se v običajnem stanju, kadar ni zamaknjenja, posveča verskemu premišljevanju in da so ji prazna ženska kramljanja zelo nadležna. Napisal je še, da sta ji pretvarjanje in zvijačnost povsem tuji in da jo vsak omikan človek mora spoštovati, saj je strogo moralna.

Si se pri raziskovanju morda soočala s težavami?

Na večje ovire nisem naletela. Sem pa doživela, da je kdo zamahnil z roko, češ, to je vodiška Johanca, nihče pa ni rekel, da si to izmišljujem. Ljudje so radovedni glede mističnih pojavov, malo manj pa glede njenega poslanstva. Poslušati o trpljenju ni nikomur lahko, vsi bi se ga radi rešili, ona pa pravi, da je treba trpeti z veseljem. Dolgo časa si nisem znala razložiti, kako lahko trpiš z veseljem, potem pa sem našla njeno misel, da ko Bog pošlje trpljenje in ko si ga pripravljen sprejeti, ti to prinese notranji mir in s tem notranjim mirom je povezano veselje. Zame je bilo to najmočnejše Magdalenino sporočilo o trpljenju.

Kako so se na Magdaleno odzivali v njenem času?

Zelo različno. Od velikih skeptikov, ki so postali njeni veliki spoštovalci in zagovorniki, ker so jo pobliže spoznali, do onih, ki so gledali nanjo in na te pojave zelo zaničljivo, pa spet do tretjih, ki so bili njeni stalni obiskovalci in že kar prijatelji, ki so molili ob njej in ji stali ob strani. Med rednimi obiskovalci so bili na primer graščak Windisch-Graetz, cesarski uslužbenec Rochus-Hueger, ravnatelj semenišča v Zirkauu na Madžarskem … Med drugim je prijateljevala s Frančiškom Lampetom; ta profesor teologije je bil celo njen duhovni spremljevalec. Zanimivo se mi je zdelo previdno, skorajda klasično ravnanje Cerkve. Preiskav ni zahteval le škof Wolf, marveč tudi kasnejši ljubljanski škof Vidmar, ki je sam imel Magdaleno na preiskavi tri dni v škofijskem dvorcu, in ko so v času njenega bivanja na Blokah zoper njo obrekljivo pisali in od njega zahtevali, da jo izžene nazaj na Goro, je v zelo ostrem tonu napisal, da naj bo osramočen vsak, kdor o njej slabo misli.

Kakšen je bil njen značaj?

Bila je odločnega značaja. Ko so jo razjezili, ni imela dlake na jeziku. Ampak je takoj dodala: »Prosim, odpustite.« Po drugi strani je potrpežljivo prenašala božjo voljo in vse trpljenje, ki ga je Gospod dopustil. Imela je jasno vizijo svojega življenja, vedela je, kam in zakaj je postavljena. Bilo ji je zelo hudo, ko so o njej grdo pisali, in se je s to bolečino obrnila na Jezusa, ki ji je rekel: »Saj so tudi z menoj tako delali, potrpi.« Marsikdo, ki je prišel s prošnjo, da mu razodene njegovo stanje duše, je odšel od nje potrt, ker mu Magdalena ni ničesar zamolčala, kar je po duhu videla v njem. Verjamem, da zato ni bila zelo priljubljena med oblastniki in nekaterimi ljudmi, ki so potem tudi pisali o njej. Imela pa je tudi smisel za humor. Frančišku Lampetu je na primer pisala, da bere časopis Slovenec, ki ji ga nosi župnik Dominik Janež, vendar ta vedno pozabi, katerega ji je prinesel zadnjič in tako ji prinese vedno istega.

Imela je jasno vizijo svojega življenja, vedela je, kam in zakaj je postavljena.

Ali je imela dar poznavanja stanja duš?

Da, pri maši je na primer točno vedela za misli, ki so jih imeli ljudje v cerkvi; rekla je, da so ljudje samo s telesom v cerkvi, z mislimi pa doma. V knjigi opisujem primer žene, ki je prišla k Magdaleni z moškim, ki ni bil njen mož, in tej je Magdalena odprla oči in ji povedala, da je njen stan grešen in žali Boga. Tudi ji je povedala, da če se ne bo varovala grešnih priložnosti, bo pogubljena. Gospa se je takoj sklenila odpovedati grešnemu znanstvu, obžalovala svoj greh in še večkrat prišla na Goro … Njene besede so imele tako moč, da so se mnogi, ki so bili takrat ob njej, spreobrnili.

Ali obstaja možnost, da bi bila kdaj razglašena za svetnico?

O tem bo moral svoje mnenje izreči nadškof in morebitna škofijska komisija, ki bi na prvi stopnji ugotavljala, ali so sploh možnosti, da se začne postopek. Jaz sem lahko majčkeno pripomogla k temu, da je arhiv zdaj urejen, na škofiji pa morajo presoditi, ali obstaja sluh svetosti in ali je potrebno še zbirati pričevanja iz druge roke. Glede na to, da je nadškof naklonjen, pa mislim, da obstajajo možnosti za to, še posebej, če se bodo uslišanja na njeno priprošnjo nadaljevala v takšni ali pa še v večji meri kot sedaj. Sama se raziskovanja ne bi lotila, če ne bi videla pred seboj te možnosti, da ona postane priprošnjica ali pa vsaj božja služabnica. Tudi sama upam to, kar mi je v pismu v odzivu na knjigo napisal kardinal Rode, da se bo v prihodnjih letih zanimanje za to »slovensko mistikinjo« in »Božjo ljubljenko« – kot jo je označil – še povečalo.

V čem se po tvojem kaže Magdalenino svetništvo?

V predanosti, sprejemanju trpljenja. Ljudje običajno nismo sposobni na tak način sprejemati trpljenja in ga darovati za druge. Posebni duhovni darovi so pomembni, vendar niso merilo svetosti. Ključno merilo pri ugotavljanju svetosti so sadovi – spreobrnjenja, uslišanja … Mnogi so ob njej začeli na novo v prijateljstvu z Gospodom.

Ali je njen grob na Gori obiskan?

Gospa, ki skrbi za Magdalenin grob, pravi, da je čedalje več svečk na njenem grobu. Prihaja vedno več ljudi in Bog daj, da bi jih še več. Dajmo Magdaleni Gornik priložnost, da kaj stori za nas v nebesih. Mislim, da imamo veliko priprošnjico.