Vse skupaj se zdi bolj kot res dolgo oglasno sporočilo podjetja, katerega ime je le v prvih desetih minutah filma omenjeno in napisano kar 20-krat. FOTO: zajem zaslona



V torek, 8. junija, je bil na RTV Slo na sporedu finski dokumentarni film Ukrajinska industrija rojevanja otrok. Na uredništvu smo se odločili, da ga v sporedu priporočamo v ogled. Zdelo se nam je, da bo oddaja, ki obravnava to tematiko in – kot so zapisali v spremnem besedilu – problematizira, da »nadomestne matere in otroci nimajo urejenih pravic«, zagotovo vredna ogleda.

Po ogledu se nam zdi, da so se pozabili dotakniti marsikakšnega pomembnega vprašanja.

Dokumentarni film se začne pretresljivo, z jokom skoraj sto dojenčkov, ki so ob izbruhu pandemije covida-19 obtičali na kliniki v Ukrajini in z jokom skrbnice, ki pomaga nadomestnim mamam.

Enourni oglas

A če ste pričakovali dokumentarec, ki se bo spraševal o etičnosti jemanja nekaj dni starih otrok mamam, v katerih telesu so zrasli, ali o etičnosti kupovanja otrok, kot da so le proizvod, ste si izbrali napačen film.

V prvi polovici predstavijo najuspešnejše ukrajinsko podjetje za prodajo otrok nadomestnih mater (sami sicer pravijo da so center za zdravljenje neplodnosti), srečamo dva zadovoljna para, ki sta od njih kupila dojenčka, in eno zadovoljno nadomestno mati, ki je navdušena, da je z eno nosečnostjo zaslužila toliko, da se bo z otrokoma lahko preselila na Poljsko, kjer službuje njen mož.

Vse skupaj se zdi bolj kot res dolgo oglasno sporočilo podjetja, katerega ime je le v prvih desetih minutah filma omenjeno in napisano kar 20-krat.


Dokumentarec ni slab. Blago je odstrl tančico s problematike nadomestnega materinstva. A pri tej tematiki bi bilo treba vsaj še dvigniti ruleto, da bi osvetlili najbolj problematične vidike ukrajinskega trgovanja z dojenčki. FOTO: zajem zaslona


Praktični problemi, etičnih pa ... ni?

Pozneje izpostavijo tudi nekatere probleme te »industrije«. Kot glavni antagonist je predstavljena ukrajinska vlada, ki zaradi pandemije ni dovolila vstopa tujih državljanov – torej kupcev otrok nadomestnih mater. Poleg tega ji očitajo, da mora bolje zakonsko urediti darovanja jajčec in nadomestnega materinstva – torej kar se da sprostiti in olajšati zakonodajo na tem področju.

Kot problem otroka, rojenega v nadomestnem materinstvu, prikažejo le deklico, ki se je rodila v 25. tednu nosečnosti in je tako gibalno kot duševno prizadeta, zato je ameriška starša nista želela vzeti k sebi. Ostala je v sirotišnici v Ukrajini. Omenijo tudi problem, da so otroci z umetno oploditvijo bolj dovzetni za razne komplikacije v nosečnosti, prezgodnje porode ..., kar lahko privede tudi do zdravstvenih zapletov pri nadomestnih materah. In da je zato pomembno, da imajo s podjetjem, ki trguje z dojenčki, sklenjeno pogodbo, da jim ta krije stroške zdravljenja. Ob čemer nadomestno materinstvo označijo za »enega najnevarnejših poklicev«.

Kakšen poklic? Materinstvo je poslanstvo! Zahodna družba je v svojem kapitalističnem mišljenju že tako globoko zabredla, da bogatašem prodajajo dojenčke, nosečnost pa proglašajo za poklic in se nikomur pri tem ne zdi popolnoma nič nenavadnega. Čeprav je »industrija« nadomestnega materinstva predvsem razvrednotenje vloge matere, sploh pa vezi, ki se ustvarijo med materjo in otrokom v devetih mesecih nosečnosti.

Ob vprašanju, kako bo s temi otroci čez leta, se ustvarjalci dokumentarnega filma ne pomudijo niti za hip. Kako bo, ko bodo ti njihovi kupci, ki so postali njihovi starši, in so trenutno večinoma stari okrog 50 let, ostareli, obnemogli? Otroci pa bodo ravno v puberteti. Kako bo, ko bodo ti otroci v adolescentnem raziskovanju morda želeli spoznati svojo biološko mater? Pri čemer je vse skupaj še bolj zapleteno, saj ženske, ki otroka donosijo, običajno niso darovalke jajčeca, ki so ga umetno oplodili. Katera je torej njegova prava biološka mati? Se ni nihče vprašal, koliko zmede lahko to vnese v mladostnika, ki išče svoje korenine in skozi njih svojo identiteto?

Dokumentarec ... ni slab. Blago je odstrl tančico s problematike nadomestnega materinstva. A pri tej tematiki bi bilo treba vsaj še dvigniti ruleto, če ne kar posvetiti po kotih z reflektorjem, da bi osvetlili najbolj problematične vidike ukrajinskega trgovanja z dojenčki.