Izlet na Žabijski Kuk in Vogel postane pustolovščina, še preden stopimo iz avta. Ko se zjutraj vzpenjamo iz Ljubinja proti planini Stador, zagledamo sredi ozke ceste zajca. Prepričani smo, da bo po najkrajši poti švignil v goščavo, vendar ima drugačne načrte: ucvre jo po cesti. Počasi krenemo za njim. Mine pet, deset, petnajst sekund, dolgouhec pa jo še kar maha po cesti. Tu in tam za trenutek posedi, nato odskaklja naprej. Šele čez kakšnega pol kilometra skoči v breg. Dolgi ušesi se potopita v zelenje, oči pa nas prestrašeno opazujejo, ko se peljemo mimo.

Vzpon na Žabijski Kuk in Vogel lahko začnemo že v Tolminu, a junakov, ki bi šli peš iz doline, je malo. Večina se zapelje do parkirišča pred planino Kuk, mi pa izberemo »srednjo« možnost. Ko se asfalt na razpotju pod planino Stador konča, parkiramo in obujemo planinske čevlje. Lepa makadamska cesta, ki se skoraj nič ne vzpenja, nas v četrt ure pripelje do planine Lom. Tu, na sedlu za Kobiljo glavo, nas pobožajo prvi sonč...