Kadar pomislim na svojega starega očeta, se vedno najprej spomnim njegove molitve. Običajno je sedel za mizo in se, kot Judje pred Zidom objokovanja, priklanjal v dva kota svoje kuhinje, v enem je viselo razpelo, v drugem Marijina slika, in nizal zdravamarijo za zdravamarijo ter vsake toliko predahnil le zato, da je vmes vzdihnil še: »Za zdravje, za zdravje …« Tako zatopljen je bil v molitev in prošnjo, da bi mu takrat lahko odnesel pol kuhinje, pa ne bi opazil:

»Za zdravje, za zdravje …« In oni na križu in ona s slike sta ga usliševala in uslišala. Res ni bil velikokrat bolan. Vsaj ne resno. Težo njegovih bolezni smo določevali po tem, koliko je ob tem bentil in jamral. Ko so vzdihi k Mariji izpodrinili jamrarijo, smo vedeli, da je hudo. In tako so v njegovi molitvi domači nezmotljivo zaslutili tudi prihajajočo zadnjo uro. Mene takrat ni bilo. Kot predzadnja generacija slovenskih mladcev sem »služil narodu« v daljnem Beogradu. Ata je dočakal devetdeset let, mi pa propad s...