Srečanje o zaščiti mladoletnih v Vatikanu med 21. in 24. februarjem se je zaključilo s papeževim nagovorom, v katerem je sveti oče naštel nekaj ukrepov za boj proti zlorabam v Cerkvi in družbi nasploh. Povzetek papeževih besed je v svojih vtisih o srečanju strnil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore.

V nadaljevanju pa objavljamo celoten zapis papeževega nagovora, ki so ga pripravili na Radiu Vatikan:

»Dragi bratje in sestre. Med zahvaljevanjem Gospodu, ki nas je spremljal v teh dneh, se hočem zahvaliti tudi vam za cerkveni duh in konkretno prizadevanje, ki ste ju s tolikšno velikodušnostjo pokazali.

Naše delo nas je še enkrat pripeljalo do priznanja, da je obsežnost nadloge spolnih zlorab mladoletnih pojav, ki je zgodovinsko žal razširjen v vseh kulturah in družbah. Samo v relativno novejšem času je postal predmet sistematičnega preučevanja zaradi spremembe občutljivosti javnega mnenja glede problema, ki so ga v preteklosti imeli za tabu, kar pomeni, da so vsi vedeli o njenem obstoju, vendar o tem ni nihče govoril. To me pripelje do misli na kruto versko prakso, ki je bila v preteklosti razširjena v nekaterih kulturah, da so darovali človeška bitja, pogosto otroke, kot žrtev med poganskimi obredi. Kakor koli, še danes razpoložljive statistke narodnih in mednarodnih organizacij (SZO, Unicef, Interpol, Europol in drugih) ne predstavljajo resnične vrednosti pojava, pogosto podcenjevanega predvsem zato, ker številni primeri spolnih zlorab niso bili prijavljeni, še posebej tisti zelo številni, ki so se zgodili v domačem okolju.

Redko se namreč žrtve zaupajo in iščejo pomoč. Za temi podatki je lahko sram, zmedenost, strah po maščevanju, občutki krivde, nezaupanje v ustanove, družbene in kulturne pogojenosti, pa tudi napačne informacije o službah in strukturah, ki bi lahko pomagale. Stiska žal vodi v zagrenjenost, celo v samomor, ali pa žrtev včasih iz maščevanja stori isto stvar. Edina gotova stvar je, da so milijoni otrok na svetu žrtve izkoriščanja in spolnih zlorab.

Podatki o zlorabah

Pomembno bi bilo prinesti splošne podatke, po mojem mnenju vedno delne, na globalni ravni, zatem evropske, azijske, ameriške, afriške in oceanske, da bi prikazali sliko obsežnosti in zakoreninjenosti te nadloge po naših družbah. V izogib nepotrebnim polemikam bi želel omeniti, da ima omemba nekaterih dežel edini namen navesti statistične podatke, ki jih prinašajo zgoraj omenjena poročila.

Prva resničnost, ki pride na dan iz teh dostopnih podatkov, je podatek, kdo stori zlorabo oziroma nasilje (fizično, spolno ali čustveno). To so predvsem starši, sorodniki, možje mladoletnih nevest, trenerji in vzgojitelji. Glede na podatke Unicefa iz leta 2017 za 28 dežel sveta je devet od desetih deklic, ki so imele prisiljen spolni odnos, razkrilo, da so bile žrtev poznane ali družini bližnje osebe.

Po uradnih podatkih ameriške vlade je v ZDA preko 700.000 otrok vsako leto žrtev nasilja ali trpinčenja, po podatkih Mednarodnega centra za pogrešane in izkoriščane otroke pa en otrok od desetih utrpi spolno zlorabo. V Evropi je 18 milijonov otrok žrtev spolnih zlorab. Če vzamemo primer iz Italije, poročilo »Modrega telefona« iz leta 2016 pokaže, da se 68,9 % zlorab mladoletnih zgodi znotraj domačih zidov. Prizorišče nasilja pa ni samo domače okolje, temveč tudi četrtno, šolsko, športno in žal tudi tisto cerkveno.

Nadloga pornografije

Iz opravljenih študij v zadnjih letih glede pojava spolnih zlorab mladoletnih pride prav tako na dan, da je razvoj spleta in sredstev obveščanja prispeval k opaznemu porastu primerov zlorab in nasilja, ki so se zgodili preko spleta. Razširjenost pornografije se v svetu hitro širi preko spleta. Nadloga pornografije je dosegla strašne razsežnosti s pogubnimi učinki za psiho ter za odnose med moškim in žensko, med njima in med otroki. Ta pojav nenehno raste. Precejšen del pornografske produkcije pa ima žal za predmet tudi mladoletne, ki so s tem zelo hudo ranjeni v svojem dostojanstvu. Študije s tega področja žal dokumentirajo, da se to dogaja na vedno bolj strašen in nasilen način. Prihaja do takšnih skrajnosti, da zlorabe nad mladoletnimi počnejo in spremljajo neposredno na spletu.

Naj tukaj spomnim na kongres, ki je bil tu v Rimu na temo o dostojanstvu otroka v digitalni dobi, kakor tudi na prvi forum o Medverski zavezi za varnejšo skupnost, ki so ga o isti temi novembra lani priredili v Abu Dabiju.

Spolni turizem

Naslednja nadloga je spolni turizem. Glede na podatke Svetovne turistične organizacije za leto 2017 se vsako leto poda na potovanje 3 milijone oseb, da bi imele odnose z mladoletnimi. Pomenljiv je podatek, da povzročitelji teh zločinov v veliki večini primerov ne priznajo, da so storili kaznivo dejanje.

Smo torej pred vsesplošnim in povsod navzočim problemom, na katerega žal naletimo povsod. Naj nam bo jasno: vsesplošnost te nadloge, ki potrjuje njeno resnost v naših družbah, ne zmanjšuje njene pošastnosti znotraj Cerkve.

V zlorabah vidimo roko zla

Nečloveškost pojava na svetovni ravni postane še hujša in še pohujšljivejša v Cerkvi, saj je v nasprotju z njeno moralno avtoriteto in z njeno etično verodostojnostjo. Če se posvečena oseba, ki je od Boga izbrana, da vodi duše k zveličanju, pusti podjarmiti svoji človeški krhkosti ali bolezni, postane s tem satanovo orodje. V zlorabah vidimo roko zla, ki ne prizanese niti nedolžnosti otrok. Nobenih zadostnih razlogov ni glede zlorabe otrok. Ponižno in pogumno moramo priznati, da smo pred skrivnostjo zla, ki se je zneslo nad najslabotnejšimi, ker so podoba Jezusa. Poglejte, v Cerkvi je zdaj zrasla zavest, da je treba zajeziti strašne zlorabe z disciplinskimi ukrepi ter s civilnimi in kanoničnimi procesi, obenem pa se odločno soočiti s tem pojavom tako znotraj kot zunaj Cerkve. Ta se čuti poklicana spopasti se s tem zlom, ki se dotika jedra njenega poslanstva, oznanjevanja evangelija malim, ki jih je treba varovati pred pogoltnimi volkovi.

Resno soočanje z vsako zlorabo v Cerkvi

Tukaj hočem z vso jasnostjo zatrditi, da četudi bi se v Cerkvi odkril samo en primer zlorabe, ki je sam po sebi že pošasten, bi se s tem primerom soočili z vso resnostjo. Saj Cerkev v upravičeni jezi ljudi vidi odsev jeze Boga, ki so ga izdale in oklofutale te pokvarjene posvečene osebe. Odmev nemega krika malih, ki so namesto tega, da bi v njih našli očetovstvo in duhovne vodnike, naleteli na rablje, bo zatresel srca, omamljena zaradi hinavščine in oblasti. Naša dolžnost je, da prisluhnemo temu zadušenemu nememu kriku.

Zloraba oblasti

Težko je torej razumeti pojav spolnih zlorab mladoletnih, ne da bi upoštevali oblasti, saj so te vedno posledica zlorabe oblasti, zlorabe nadrejenega položaja nad nezaščitenim zlorabljenim, kar omogoča manipulacijo z njegovo vestjo ter z njegovo telesno in duševno krhkostjo. Zloraba oblasti je navzoča tudi pri drugih oblikah zlorab, katerih žrtev je skoraj 85 milijonov od vseh pozabljenih otrok: otrok-vojakov, mladoletnikov, ki se prostituirajo, podhranjenih otrok, ugrabljenih otrok, žrtev pošastne trgovine z človeškimi organi, ali pa zasužnjenih otrok, otrok žrtev vojn, otrok beguncev, splavljenih otrok in tako naprej.

Razlaga in osmislitev

Pred tolikšno krutostjo, pred tolikšnim malikovalskim žrtvovanjem otrok bogu oblasti, denarja, ošabnosti, napuha, ne zadostujejo samo statistične razlage, saj te niso sposobne pojasniti razsežnosti in globine tolike drame. Znova se tu pokaže meja pozitivistične hermenevtike. Da nam pravo razlago, ki nam bo pomagala sprejeti potrebne ukrepe, ni pa nam sposobna osmisliti dogajanja. Mi danes potrebujemo tako razlago kot osmislitev. Razlage nam bodo zelo pomagale na operativnem področju, vendar nas bodo pustile na pol poti.

Ta kriminalni pojav je razodevanje duha zla

Kakšna naj bi bila torej bivanjska »osmislitev« tega kriminalnega pojava? Če upoštevamo njegovo razsežnost in zakoreninjenost v človeškem, to danes ni nič drugega kot dejansko razodevanje duha zla. Če ne bomo računali z navzočnostjo te razsežnosti, bomo ostali daleč od resnice in brez pravih rešitev.

Za vsem tem je satan

Dragi bratje in sestre, danes smo pred razodevanjem nesramnega, nasilnega in uničevalnega zla. Zadaj in v tem je duh zla, ki se v svoji ošabnosti in v svojem napuhu čuti gospodarja sveta in misli, da je zmagal. To vam hočem reči z avtoriteto brata in očeta, seveda majhnega in grešnika, a kot pastirja Cerkve, ki predseduje v dejavni ljubezni, da vidim v teh bolečih primerih roko zla, ki ne prizanaša niti nedolžnosti malih. In to me pripelje do misli na Herodov primer, ki je gnan s strahom, da bo izgubil svojo oblast, ukazal pomoriti vse betlehemske otroke. Za vsem tem je satan.

Duhovni ukrepi

Kakor moramo sprejeti vse praktične ukrepe, ki nam jih razum, znanost in družba ponujajo, tako tudi ne smemo izpred oči izgubiti te stvarnosti, temveč moramo sprejeti duhovne ukrepe, ki nas jih uči sam Gospod, torej ponižanja, obsodbe samih sebe, molitve in pokore. To je edini način, da premagamo duha zla. Jezus ga je tako premagal.

Cilj Cerkve bo torej prisluhniti, zaščititi, zavarovati in zdraviti zlorabljene, izkoriščane in pozabljene mladoletne, kjerkoli že so. Cerkev se mora za dosego tega cilja dvigniti nad vse ideološke polemike in časnikarske politike, ki pogosto zaradi različnih interesov instrumentalizirajo drame, ki jih živijo ti majhni.

Prišel je čas …

Zato je prišel čas, da s skupnim sodelovanjem pri izkoreninjenju te brutalnosti s telesa našega človeštva sprejmemo vse potrebne ukrepe, ki so že v veljavi tako na mednarodni kot na cerkveni ravni. Prišel je čas, da najdemo primerno ravnovesje vseh vrednot, ki so v veljavi, določimo enotna merila za Cerkev in se tako izognemo skrajnostim pretiranega boja za pravičnost, ki ga povzroča občutek krivde za pretekle napake ter pritisk medijskega sveta in samoobrambe, ki pa se ne sooči z vzroki in posledicami teh težkih zločinov.

»Najboljše prakse«

V tem kontekstu bi želel omeniti »Najboljše prakse«, ki jih je pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije oblikovala skupina desetih mednarodnih agencij, ki so razvile in sprejele paket ukrepov pod imenom INSPIRE, torej sedem strategij, kako narediti konec nasilju nad otroki.

Cerkev se bo osredinila na naslednje razsežnosti

Z uporabo teh smernic se bo Cerkev na svoji zakonodajni poti, tudi po zaslugi dela, ki ga je v preteklih letih opravila Papeška komisija za zaščito mladoletnih ter po prispevku tega našega srečanja, osredinila na naslednje razsežnosti:

1. Zaščita mladoletnih. Osnovni cilj kakršnih koli ukrepov je zaščititi male in preprečiti, da bi padale žrtve kakršne koli duševne in telesne zlorabe. Potrebno je torej spremeniti miselnost ter se tako spopasti z odzivno držo obrambe ustanove v korist iskrenega in odločnega iskanja dobrega za skupnost, tako da se v vseh pogledih da prednost žrtvam zlorab. Pred našimi očmi morajo bit vedno navzoči nedolžni obrazi majhnih, spominjajoč se Učiteljevih besed: »Kdor pa pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja. Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje!« (Mt 18,6-7).

2. Popolna resnost. Tukaj hočem zatrditi, »da si Cerkev ne bo obotavljala narediti vsega potrebnega, da izroči roki pravice vsakega, ki je storil takšne zločine. Cerkev ne bo nikoli skušala pomesti pod preprogo ali podcenjevati nobenega takega primera« (Govor rimski kuriji, 21. decembra 2018). Po njenem prepričanju »grehi in zločini posvečenih oseb postanejo še temačnejši z nezvestobo in sramoto ter maličijo obličje Cerkve in rušijo njeno verodostojnost. Dejansko je Cerkev skupaj s svojimi zvestimi sinovi žrtev te nezvestobe in teh pravih in resničnih 'kaznivih dejanj'« (ibid.).

3. Resnično očiščenje. Kljub sprejetim ukrepom in napredku glede zaščite pred zlorabami je treba uvesti prenovljeno in nenehno prizadevanje za svetost pastirjev, katerih oblikovanje po Kristusu Dobrem pastirju je pravica Božjega ljudstva. Potrjuje se torej odločna volja, »da se z vso svojo močjo nadaljuje po poti očiščevanja, vprašujoč se, kako zaščititi otroke; kako se izogniti takšnim zločinom, kako zdraviti in vključevati žrtve; kako okrepiti formacijo po semeniščih … Skušala bo preoblikovati storjene napake v priložnosti, kako izkoreniniti to rano ne samo iz telesa Cerkve, ampak tudi iz telesa družbe« (ibid). Sveti Božji strah nas vodi v to, da obsodimo sami sebe, bodisi kot osebe bodisi kot ustanovo, in da popravimo svoje opustitve. Obtožiti samega sebe je razumen začetek, povezan s svetim Božjim strahom. Naučiti se torej obtožiti samega sebe, kot osebe, kot ustanove in tudi kot družba. Dejansko se ne smemo ujeti v past, da bi obsojali druge, kajti to je korak v smeri izgovora, ki nas ločuje od resničnosti.

4. Formacija. Torej zahteva po izbiri in formaciji kandidatov za duhovništvu po ne samo negativnih kriterijih, s katerimi se skuša izključiti problematične osebnosti, ampak tudi po pozitivnih, s katerimi se ponudi uravnoteženo pot formacije za primerne kandidate, ki je usmerjena v svetost in vključuje krepost čistosti. Sv. Pavel VI. je v okrožnici Sacerdotalis caelibatus (Duhovniški celibat) zapisal: »Življenje, ki je tako popolnoma in delikatno angažirano tako v svoji notranjosti kot navzven, kakor je to duhovniški celibat, izključuje nezadostno telesno, duševno in moralno uravnovešene osebe. Prav tako si ne smemo domišljati, da bo milost v tem dopolnila naravo« (št. 64).

5. Okrepiti in preveriti smernice škofovskih konferenc. To pomeni potrditi zahtevo po enotnosti škofov pri izvajanju meril, ki naj imajo značaj meril in ne samo smernic. Merila in ne samo smernice. Nobene zlorabe se ne sme prikriti, kot je bila to v preteklosti navada, ali jo podcenjevati, saj prikrivanje zlorab spodbuja širjenje zla in zviša raven pohujšanja. To pomeni razviti nov učinkovit preventivni pristop v vseh ustanovah ter okoljih cerkvenih dejavnosti.

6 . Spremljanje zlorabljenih oseb. Hudo, ki so ga doživeli, jim pušča neizbrisne rane, ki se izražajo v zagrenjenosti ter v samouničevalnih težnjah. Cerkev ima torej dolžnost, da jim ponudi vso potrebno podporo, pri tem pa naj se poslužuje pomoči izvedencev s tega področja. Poslušati, dovolil si bom besedo, »porabljati čas« s poslušanjem. Poslušanje zdravi ranjenega, ozdravlja pa tudi nas sebičnosti, oddaljenosti in tega, da se »mene to ne tiče«, kakor tudi drže duhovnika in levita iz prilike o Dobrem Samarijanu.

7. Digitalni svet. Zaščita mladoletnih mora računati tudi na nove oblike spolnih zlorab in zlorab vseh vrst, ki jim grozijo v okoljih, v katerih živijo in preko novih naprav, ki jih uporabljajo. Semeniščniki, duhovniki, redovniki, redovnice in pastoralni delavci in vsi se morajo zavedati, da imata digitalni svet in uporaba njegovih naprav pogosto globlji vpliv kot si mislimo. Potrebno je spodbuditi države in oblasti, da sprejmejo vse nujno potrebne ukrepe, da bi omejili spletne strani, ki ogrožajo dostojanstvo moškega, ženske in še posebej mladoletnih.

Bratje in sestre, kaznivo dejanje nima pravice do svobode. Absolutno se je treba zelo odločno upreti tem gnusobam, bedeti in se bojevati, da ne bi bil skaljen ali razdejan razvoj malih z njihovim nenadzorovanim dostopom do pornografije, ki pušča globoke negativne znake v njihovem umu in v njihovi duši. Treba se je zavzeti, da fantje in dekleta, še posebej pa bogoslovci in duhovniki, ne postanejo sužnji zasvojenosti na osnovi kriminalnega izkoriščanja in zlorab nedolžnih in njihovih podob ter na zaničevanju dostojanstva žensk in človeške osebe. Tukaj naj omenim nova merila »o najtežjih zločinih«, ki jih je odobril papež Benedikt XVI. leta 2010, kjer je bilo dodano kot podzvrst zločina »pridobivanje, hranjenje ali razširjanje« s strani duhovnikov »na kateri koli način in s katerim koli sredstvom pornografskih podob, na katerih so mladoletni. Tedaj se je govorilo, da so mladoletni do 14 let, sedaj mislimo, da je treba dvigniti to starostno mejo in tako razširiti zaščito mladoletnih, kakor tudi vztrajati na teži teh dejanj.

8. Spolni turizem. Vedenje, pogled in duh Jezusovih učencev ter služabnikov mora prepoznati Božjo podobo v vsaki človeški stvaritvi, začenši pri najbolj nedolžnih. In samo z zajemanjem pri tem tako korenitem spoštovanju dostojanstva drugega ga bomo lahko branili pred vsiljivo močjo nasilja, izkoriščanja, zlorabe in kvarjenja ter mu služili na verodostojen način pri njegovi celostni človeški in duhovni rasti v srečanju z drugimi in z Bogom. Pri boju s spolnim turizmom je potrebno zakonsko preganjanje, pa tudi pomoč in projekti vnovičnega vključevanja žrtev tega kriminalnega pojava. Cerkvene skupnosti so poklicane okrepiti pastoralno skrb za osebe, ki jih je izkoristil spolni turizem. Med temi so najbolj ranljive in pomoči potrebne predvsem ženske, mladoletni in otroci. Ti zadnji pa potrebujejo še posebno zaščito in pozornost. Vladni organi naj dajo temu prednost in se takoj odzovejo s bojem proti trgovini in ekonomskemu izkoriščanju otrok. S tem namenom je treba usmerjati prizadevanja vseh na vseh ravneh družbe in tesno sodelovati tudi z mednarodnimi organizacijami, da bi izdelali pravni okvir, ki ščiti otroke pred spolnim izkoriščanjem v turizmu in omogoča legalno preganjanje zločincev.

Zahvala vsem zvestim duhovnikom in posvečenim osebam

Dovolite mi, da se iskreno zahvalim vsem duhovnikom in posvečenim osebam, ki v zvestobi in popolnoma služijo Gospodu in se čutijo osramočene in na slabem glasu zaradi sramotnega obnašanja nekaterih njihovih sobratov. Vsi, Cerkev, posvečene osebe, Božje ljudstvo in celo Bog sam nosimo posledice njihove nezvestobe. V imenu vse Cerkve se zahvaljujem veliki večini duhovnikov, ki so zvesti celibatu in vztrajajo v svoji službi, ki danes zaradi škandalov redkih, a še vedno premnogih sobratov ni več cenjena. Hvala tudi vernikom, ki dobro poznajo svoje dobre pastirje in še naprej molijo za njih ter jih podpirajo.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican News