Izkušnje dela s hudo bolnimi, srečevanja z njihovimi svojci in številnimi drugimi ljudmi, ki se še danes k njej obrnejo »po nasvet«, deli na različne načine: s predavanji – v Domu sv. Jožefa v Celju, kamor se je s prijateljico Julko Žagar preselila pred devetimi leti, ima dvakrat na teden pogovore o življenju in smrti –; v knjigah, podpisala se je že v enajstih, nekaj od njih je prevedenih in večkrat ponatisnjenih; in časopisnih člankih – med drugim v Družini redno piše kolumne že skoraj 30 let. Avgusta je doživela izgubo drage prijateljice, tudi upokojene zdravnice Julke, s katero sta si v celjskem domu delili sobo, že poldrugo desetletje prej pa v Ljubljani živeli v ločenih stanovanjih in skupnem gospodinjstvu.

Gospa Metka, odkar vas poznamo, nas učite, kako živeti, da bomo mirno umrli. Je bila pri Julkinem odhodu »teorija uporabna«?

Res, za vse nas, ki še nismo umrli, je smrt le teorija, čeprav sem se z njo veliko ukvarjala, o njej predavala, pisala, spremljala umirajoče … (kratka tišina) Z Julko sva se o smrti veliko pogovarjali, a takrat je bila smrt daleč, pri drugih. Ko je ona dobila diagnozo rak na trebušni slinavki, pa o najini smrti skorajda nisva govorili. Umrla je, kot si je vedno želela: v svoji postelji, do zadnjega je skrbela zase. Čeprav je vse življenje pomagala drugim, bi verjetno sama težko sprejela pomoč. Samo zadnji dan, bilo je res hudo, me je poklicala k postelji in me prosila, da jo držim za roko (priteče solza po licu). Julka je živela polno življenje, veselila se je vsakega trenutka, ki ji je bil podarjen, hkrati pa je vedela, da to ne bo večno. Kljub močni veri in upanju, da se življenje nikoli ne konča, je vedela, da je v tej obliki na tem svetu nekega dne ne bo več. In vsi smo na tej poti v večnost …

Že skoraj 30 let piše kolumne v Družini. FOTO: Tatjana Splichal

Najbrž vse, ki smo vaju, tudi v molitvi, spremljali, zanima: kako žaluje Metka Klevišar?

Že ko sva govorili po telefonu, sem rekla, da bodo letošnji novembrski prazniki drugačni … Pa ne vem, če bodo res zelo drugačni. Julko pogrešam, a življenje se ni ustavilo, smisel se ni porušil. Hvaležna sem za vse spomine z njo. Poznali sva se še iz študentskih let, a skoraj 20 let nisva imeli stikov. Ko pa sem ustanavljala hospic, sem se spomnila nanjo, bila je družinska zdravnica v zdravstvenem domu. Deset let je bila starejša od mene in bila mi je v veliko pomoč – v začetku, ko sem veliko predavala po Sloveniji, je bila moj šofer, potem sva se preselili v sosednji stanovanji s skupnim gospodinjstvom in pred devetimi leti v Dom v Celje. Preselili sva se skupaj ne zato, da bi zapolnili praznino druga drugi, ampak sva skupaj rasli, si pomagali, se dopolnjevali. Prej sva živeli sami in mislim, da človek mora znati živeti sam, da potem lahko z nekom živi. Bili sva zelo različni, družil pa naju je poklic, vera, vrednote in obe sva imeli radi ljudi. Da bližajoči prazniki ne bodo drugačni, pravim zato, ker verjamem, da je Julka v večnosti in me od tam spremlja. Kako je »tam«, pa ne vemo, tudi Julka ne pride nič povedat (nasmeh).

Le redki še vedo, da ste tudi prevajali, prevedli ste blizu 30 knjig. Da prinesete Slovencem tisto, kar ste odkrivali na Dunaju?

Tudi svoje prevajanje sem razumela kot čivkanje vrabca (nasmeh). Nemščino sem obvladala, a najbrž je katera od knjig presegla moje sposobnosti prevajanja, pravzaprav sem se tega ves čas zavedala. Prevajala sem iz čistega entuziazma, brez honorarja, plačilo je bilo nekaj izvodov knjig, ki sem jih potem razdelila med prijatelje. Kar je bil moj namen: da vsebine pridejo med ljudi. Največ pa sem dobila sama, vsebina je postala del mene, saj takrat še ni bilo računalnikov in sem morala vsak stavek pošteno premisliti in predelati, preden sem ga natipkala. Večina knjig je o bolezni, smrti, žalovanju, ampak nikoli strogo medicinske, vedno povezane z duhovnostjo.

Družba propagira večno mladost, kaže ljudi, ki v visoki starosti pretečejo maraton, o onemoglih in bolnih in umirajočih pa se ne sliši dosti.

Kaj naredi starost lepo?

Hvaležnost! Za vsakega človeka želim, da bi se s hvaležnostjo poslavljal s tega sveta. Hvaležnosti se je treba učiti vse življenje. Veste, človek se vse življenje pripravlja na to, kako bo živel v starosti. Kdor si življenja ne bo znal osmisliti že prej, mu verjetno tudi v starosti to ne bo uspelo. Vsi bi radi dolgo živeli, nihče pa noče biti star. Družba propagira večno mladost, kaže ljudi, ki v visoki starosti pretečejo maraton, o onemoglih in bolnih in umirajočih pa se ne sliši dosti. Večina ljudi se obnaša, kot da se nikoli ne bo postarala, zbolela, umrla. Vse je usmerjeno samo k uživanju, starost, bolezen in smrt pa ne sodijo k užitku, zato se delamo, kot da tega ni. Iz pogovorov razberem, da nas je epidemija vendarle vsaj malo tega naučila, da nismo sami gospodarji življenja, da ni vse v naših rokah. Pandemija je prinesla pomembno sporočilo – morda ga bomo spoznali in v svojem načinu življenja vsaj kaj spremenili. Morda?

 Celoten intervju Ksenje Hočevar z Metko Klevišar lahko preberete v aktualni številki tednika Družina (43/2022).