Zato smo se sami odpravili v Spodnjo in Zgornjo Savinjsko dolino. Ker nam ni vseeno in ker še vedno čutimo globoko povezanost z vsemi, ki si še vedno prizadevajo vzpostaviti nazaj normalno življenje. Kako živijo danes?

Še vedno v strahu, ker jim hudourniška Savinja ob vsakem deževju jasno pokaže, da struge in na-brežja še niso očiščena. S cmokom v grlu se ozirajo proti plazovom, ki prežijo s hribov ali spodjedajo hrib, na katerem še vedno stoji njihovo domovanje. Zima trka na vrata, ceste pa po ujmi še niso sanirane do te mere, da bi jih lahko pozimi plužili in posipavali. Upravičeno se mnogi bojijo, da jih lahko sneg ali dež znova odrežeta od sveta. Edino, na kar se lahko zanesejo, je duhovna pomoč.

Šele ta torek je začel veljati interventni zakon, ki prižiga lučko upanja za nadomestne domove in izplačilo 20 odstotkov ocenjene škode. A niti ta ni zagotovljena za vse poplavljence. Ljudje, ki so letos že okusili, kako je, če te doleti nepričakovano, se zdaj bojijo...