FOTO: Reuters.


Ko je misijonar Pedro Opeka leta 1989 prišel v Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja, ter odkril na stotine družin, ki so životarile med smetmi in se teple zanje, ni mogel ostati križem rok. Prepričan, da je skrajna revščina ječa, ki ubija duha in osebnost, je ustanovil skupnost Akamasoa (Dobri prijatelj), da bi tem ljudem spet pomagal do dostojanstva – in upanja.

V tridesetih letih so v Akamasoi pomagali več kot pol milijona ljudem: jih oskrbeli, nahranili, oblekli, vzeli pod streho in jim dali delo. Danes več kot 25.000 ljudi živi v pravih hišah, ki so jih zgradili sami, 14.000 otrok se izobražuje v šolah, ki so jih ustanovili, mladi imajo nogometna igrišča, glasbene šole. Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bila na delu Božja previdnost, je prepričan Pedro Opeka. Vsega tega pa ne bi bilo tudi, če ne bi Opeka in njegovi sodelavci vztrajali v upanju in se dan za dnem bojevali.

Ali kot pravi sam: »Kakor bojevnik pred bitko se mora tudi duhovnik, ki je izbral ta kaos, odločiti, ali ga bo ponesla ta izjemna energija, ki je Božja milost, ali pa bo pobegnil. Če ostane, mu ne bo pomagalo stokanje, preklinjanje ali čakanje na domnevne rešitve. Edini izhod je delo. In vera.«

O upanju je z veseljem spregovoril tudi za bralce Božjega okolja.

Oče Pedro, na Madagaskarju delujete že 45 let. Kakšno je trenutno stanje pri vas?

Zelo težko je, ljudje živijo iz dneva v dan. Madagaskar je že 60 let neodvisna država, a se nobena oblast do zdaj ni zanimala za resnični napredek svojih lastnih otrok, mladine in revnih družin. Pustili so, naj se stvari uredijo same po sebi. Ta metoda pa ljudi peha le še v večjo revščino. Težko si je predstavljati, kako se nekatere družine z velikim številom otrok sploh preživljajo.

V naši skupnosti dokazujemo, da če je spoštovanje ljudi, če se dela, kar se govori in obljublja, je mogoč tudi napredek. Narod se dviga k boljšemu življenju in ljudje postanejo zavedni državljani, medtem ko so bili prej zavrženi in pozabljeni v lastni deželi. Vse je mogoče spremeniti, kjer je resnica, volja in ljubezen do ljudi.

Najbrž je tudi na vaše vsakdanje življenje močno vplival koronavirus?

Hvala Bogu, prvi val nam je prizanesel, ker se je naš otok hitro zaprl, koronavirus se ni raznesel naokoli. Turistov ni že eno leto in država je še vedno zaprta, na neki način smo obvarovani. Kljub temu virus obstaja in še vedno omejuje naše vsakdanje življenje, več kot 50 ljudi se ne sme zbrati na javnem prostoru. V naši skupnosti lahko delamo, imamo maske za zaščito in se preživljamo, kakor moremo.

Na Madagaskarju najmanj 70 % ljudi živi pod pragom skrajne revščine, že v normalnem času je težko, kaj šele zdaj, ko vse stoji. Na jugu imamo povrh vsega še sušo in lakoto. V Antananarivi je veliko ljudi izgubilo delo in mladina z diplomami ne dobi dela.

Ena stvar so javne izjave politikov, druga stvar pa je realnost in uresničevanje njihovih obljub. Med besedami in dejanji je že vrsto let globok prepad. Kljub temu čakamo in upamo, da se bo kaj spremenilo na boljše. V skupnosti Akamasoa računamo na svoje lastne moči.


FOTO: Reuters.

Česa nas lahko nauči ta nenavadni čas, ko je ves svet obstal?

Preizkušnja koronavirusa nam bo pomagala k spoznanju, da se moramo vedno boriti za pravičnost, svobodo, bratstvo, za prijateljstvo in medsebojno pomoč. Če živimo v tem duhu, če ostajamo povezani in če znamo deliti, bomo preživeli vsako krizo, tako kot so jo preživeli naši predniki v prejšnjih stoletjih.

Napredek nas ne sme zaslepiti in zapeljati v misel, da je družba enolična in pot ena sama … Življenje je bogato, je iznajdljivo, lahko sanjaš o boljšem in pravičnejšem svetu in če se zanj boriš skupaj z drugimi, je vse mogoče. Ampak nikdar brez težav, žrtve, močne volje in vere.

Ste vi kdaj obupani? Kaj naredite takrat?

Če verujem v Boga ljubezni, ne morem biti obupan. Seveda pa sem kdaj popolnoma iz sebe. Največkrat sem jezen, ko zapravljamo priložnosti, da bi napredovali in gradili boljšo prihodnost za naše otroke, ki je mogoča. Ko sledimo Jezusu Kristusu, ne smemo obupati, vemo namreč, da je življenje boj na vseh področjih.

Upam, da človek lahko postane boljši, pravičnejši, tak, ki bo znal deliti in bo usmiljen do drugih ljudi. Tega usmiljenja našemu času manjka. Vse preveč stavimo na denar, na imetje, na tehniko in vse to nas lahko hitro pahne v prepad.

Prava moč je v edinosti in v skupnosti, ko se zavedamo, da smo bratje in sestre, da živimo drug za drugega, ko delimo zemeljske dobrine z vsemi ljudmi na svetu. Na ta način lahko preživimo vsako pandemijo, naj bo še tako huda ali nepredvidena. Nekoč bo človeštvo razumelo, da živimo in delamo za skupno dobro.

Kakšen »recept« za upanje nam torej predlagate?

Nobenih samodejnih receptov ni. Vsak človek mora iskati svojo pot in svoj življenjski cilj, kjer bo našel tudi druge ljudi in z njimi skupaj živel, si pomagal. Na tem svetu smo popotniki, nikdar gospodarji, še manj vladarji. Imejmo radi naše otroke, ker nam oni dajejo vedno novo upanje, da je boljši svet mogoč. Vzgajajmo jih za skupno dobro in si vsak dan prizadevajmo za edinost, kjer koli smo in živimo. Tako bomo hitro dobili veselje do življenja, otroci pa nam bodo dajali še večjo moč, da se borimo za boljši in bratski svet, kjer bomo vsi ljubljeni in bo vsak imel svoj prostor in dostojanstvo.

Cilj življenja je sreča! In ta sreča se začne danes, tam, kjer živim in delam. Vsi, ki živijo okrog mene, naj spoznajo, da jih spoštujem, jim pomagam, da sem njihov brat ali sestra in sem vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Srečni ne bomo nikdar sami, ampak vedno z drugimi. V takem duhu živi upanje.


Celoten intervju je bil objavljen v novi številki revije Božje okolje. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Preberite še:
- Janez Janša predlagal Petra Opeko za Nobelovo nagrado za mir
- Glasbena uspešnica s Petrom Opeko
- Prisluhnite čudoviti božični pesmi z Madagaskarja