Ruski katoliški škofje so dan po razglasitvi »delne mobilizacije« – vpoklicu 300 tisoč rezervistov – objavili pogumen dokument, ki je bil doslej deležen premalo svetovne pozornosti in v katerem se sklicujejo na pravico do ugovora vesti, ki je »človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti«, kot pravi Katekizem. S tem dokumentom je Katoliška cerkev v Rusiji opomnila državno oblast, da mora poskrbeti za tiste, ki zaradi ugovora vesti zavračajo uporabo orožja, pri čemer so dolžni nuditi drugačno obliko služenja človeški skupnosti. »To pravico,« so opozorili škofje, »zagotavlja 3. odstavek 59. člena Ustave Ruske federacije«, in zahtevali »njeno dosledno upoštevanje«. »Spopad v Ukrajini se je preoblikoval v vojaški konflikt velikega obsega, ki je že povzročil na tisoče žrtev, spodkopal zaupanje in enotnost med narodi in državami ter ogrozil obstoj vsega sveta. Tako kot pred šestimi meseci ponavljamo nauk Cerkve v skladu s svetim evangelijem in cerkvenim izročilom: vojna nikoli ni bila in nikoli ne bo sredstvo za rešitev problemov, ki nastanejo med narodi,« so zapisali škofje.

Nadškof Paolo Pezzi. FOTO: ACI PRENSA

Moskovski metropolit nadškof Paolo Pezzi, podpisnik dokumenta v imenu Ruske škofovske konference, je v pogovoru za italijanski katoliški tednik Avvenire, ki ga povzemamo, dejal, da je delna mobilizacija od škofov kot pastirjev terjala, da ne ostanejo tiho, saj je med verniki, duhovniki in redovniki vzniknilo veliko vprašanj o tem, kaj naj storijo, kako naj ravnajo.

Monsinjor Pezzi, po šestih mesecih ste znova objavili skupni dokument; koliko se je med tem ozračje spremenilo?

Rekel bi, da se je spremenilo predvsem v smislu naraščanja zaskrbljenosti in velikega upada upanja in vere v to, da bi se konflikt lahko v kratkem času končal.

Kakšno vlogo lahko pri tem igrajo papeževi ponavljajoči se pozivi, zlasti njegov opoldanski nagovor 2. oktobra?

Dejstvo, da je tej temi namenil celoten nagovor, skupaj s predhodnimi izjavami in glede na njihov okvir, kaže, da obstaja nedvomno velika mednarodna zaskrbljenost. In papež se kaže kot glasnik te zaskrbljenosti.

Kako se na krizo odziva katoliška skupnost?

V prvi vrsti z molitvijo in postom. To dvoje ni zadnje zatočišče obupanih, temveč moč človeka, ki ve, da se Bog lahko dotakne src. Mi, skupaj s papežem, prosimo, da bi ljudje, še zlasti tisti, ki imajo več moči in zato več odgovornosti, dopustili, da se jih dotakne v globini. Ob-
enem pa se zavedamo človeške upornosti.

Ali obstaja nevarnost, da bi začeli izgubljati pogum?

Mislim, da so vsi papeževi pozivi, molitve in posegi sprejeti kot znamenje upanja. Zdi se, da so njegove besede takrat, ko že skoraj obupaš, kot Božja roka, ki se te močno oklene, te dvigne in te povabi, da greš naprej. Četudi v bolečini in občutku nemoči, vendar – da greš naprej.

Če se vrneva k dokumentu, škofje poudarjate, da nedavna mobilizacija številne vernike postavlja »pred zelo resno izbiro«.

Predvsem smo želeli nagovoriti srca ljudi, saj papeževi pozivi niso namenjeni samo močnim tega sveta, temveč jih naslavlja na vsakega človeka. Dobro vemo, da je tisto, kar lahko spremeni srce, prav tisto, kar lahko spremeni usode narodov. Zato smo se oprli na potreben poziv vésti, ki je kraj, kjer človek presoja, sprejema odločitve, v katerem je, kot pravi Jezus, lahko vsa človeška hudobija, ki jo je najprej treba razgaliti, očistiti, jo spraviti na svetlobo.

Katero čustvo vi najmočneje občutite?

Izkušam mir in spokojnost, ker sem prepričan, da vse stvari tečejo v smeri svoje usode, ki ni v smislu konca ali uničenja, prav zares ne. Seveda je tu tudi globoka bolečina, ki je v nekaterih trenutkih skoraj fizična, toda kdor pozna duševno trpljenje, ve, da je to, še bolj pa duhovno, veliko globlje od fizičnega. Mislim, da je v teh okoliščinah čudež, ki ga dela Kristus, ki ga dela Sveti Duh, v tem, da nam daje ta mir, ne da bi nam odvzel bolečino, pač pa tako, da jo nekako živimo še globlje.

Kaj lahko v tem času stori vernik?

Tukaj v Moskvi smo pomislili predvsem na adoracijo, kajti pred Najsvetejšim smo vsi nekoliko nagi, to se pravi razgaljeni. Pa tudi zato, da damo zgled, kako postaviti svoje srce pred Kristusovo navzočnost, da se damo na razpolago, da bi tako, kot On želi, dali svoj prispevek k temu, da se začnemo spet pogovarjati in se imeti radi. Izrecimo pravo besedo: spet se moramo imeti radi ali vsaj začeti se imeti radi.

Ali to velja tudi za moskovskega patriarha, čigar izjave, kot se zdi, vsakokrat bolj spodkopavajo dialog?

Velja to, kar sem ravnokar povedal. Zdi se nam primerno ne toliko odzivati se ali vrednotiti izjave patriarha Kirila, kot pa ohranjati odnos. Imeti vedno odprta vrata. 

Pogovor je bil najprej objavljen v Družini (št. 43).