Usmiljenka s. Bogdana Kavčič že več kot pol stoletja deluje v »srcu« Afrike. V času vojne je skupaj z drugimi redovnicami skrbela za najbolj uboge sredi mejne črte spopadov v Burundiju in potem v Ruandi. V begunskem taborišču v Kongu so bile med redkimi, ki so si upali pomagati, saj je kolera za sabo puščala kupe trupel, ki so segali v višino večnadstropne stavbe. Danes v Burundiju zidajo preproste hiše, kopljejo vodnjake, skrbijo za ženske in domačinke, ki se jim želijo pridružiti v redovni skupnosti.

S. Bogdana, kako se je vse skupaj začelo? Kako je majhna in zvedava deklica iz Koprivnika prišla v afriško hribovje Burundija?

Prihajam iz Koprivnika nad Žirmi. Iz kmečke družine. Bilo nas je osem otrok. Starša (mama Marija in oče Jakob) sta umrla, ko sem imela 11 let. K maši in v šolo smo hodili v Ledine in v času italijanske okupacije v Žiri. Z obema župnijama sem ostala zelo povezana. Dobri ljudje iz obeh župnij nam veliko pomagajo na misijonu, ne le gmotno, a...