"Ko sem bil še majhen deček, sem se najbolj bal, da mi bo smrt odvzela tiste, ki jih imam zelo rad: očeta, mamico, predvsem pa babico, ki je bila ostarela in bolehna. Ta je bila edina verna v naši družini. Pri nas doma pogovorov o minljivosti nismo odpirali. To, da smo na tem svetu le začasno, je bila neželena tema. Starši so mislili, da mi delajo s tem uslugo. Jaz pa sem zato ostajal sam z nerešenim vprašanjem: Ali je življenje po življenju? 

Ob večerih, potem, ko sta me ati in mamica poljubila za lahko noč in ugasnili luč, je zajela tema moje misli in dušo. V bojazni pred (do)končno izgubo ljubljenih, sem jokal v globoki bridkosti. Moji starši so mislili, da je dovolj, če mi dajo le svojo ljubezen. Niso vedeli, da so naše ljubezni varne le v Ljubezni Boga. Bolj ko sem čutil ljubezen meni najbližjih, bolj sem se bal, da mi bo smrt po nesreči ali bolezni odvzela to kar je najdragocenejše."

Ljubezen ima krila večnosti

Ko imaš nekoga rad, je v tem najžlahtnejšem čutenju zahteva, da ima ljubezen krila večnosti. Če starši svojo ljubezen ne vpnejo v Ljubezen samo, je otrok zajet v tragično občutje življenja.

V otroku budite zavest, da si ljubezni ne delimo samo tukaj in zdaj. FOTO: Unsplash

Zato vas, spoštovani starši, ob spominu na svoje tesnobno otroško izkustvo brezupa vabim, da odprete vašim ljubečim čutenjem horizont večnosti, ki nam ga daje Jezus; vabim vas, da v otroku budite zavest, da si ne delimo ljubezni med seboj samo tukaj in sedaj; da ni cilj našega življenja v onemoglosti od bolezni; da po telesni smrti vstopimo v območje drugih in drugačnih dimenzij – v svetlobo, ki je neskončno bolj blažena in dobrotljiva od sleherne, ki jo sedaj srečujemo in doživljamo … Dobrotljiva je tako zelo, da najdemo v njej dom in spoznamo, da je bila končni cilj naših hrepenenj in iskanj.

Iz teme v manjšo temo

Prodoren mislec, kardinal John Henry Newmen je naročil napisati na svoj grob: Od senc in podob sem prešel k Svetlobi in Resnici in na grobu Martina Lutra Kinga je zapisano: Svoboden sem, sedaj sem dokončno svoboden. 

"Ta svetloba postaja kakor zarja na obzorju." (Tone Pavček) FOTO: Unsplash

Ob nastajanju knjige Na pragu večnosti (Družina 2001) mi je pripovedoval Tone Pavček o doživljanju po smrti svojega sina. Rekel je nekako takole: Zdelo se mi je, da se začne v bolečini, ki te poglobi v grozljivo temo, da se začne iz groba počasi luščiti neka svetloba. Ta svetloba postaja kakor zarja na obzorju, ki prehaja v neskončnost in začneš se pogovarjati s tistimi, ki so odšli. Ta pomenek je neskončno blažen in neskončno dobrotljiv. Kar nenadoma ni več samo tega sveta, niso samo ljudje, ni groze in praznote tega sveta, ampak je svet napolnjen z vsemi mogočimi angeli in duhovi in si med njimi in nisi samo tu, si tudi onstran. Zaveš se, da ne greš iz teme v temo, pač pa, da greš iz teme v manjšo temo, k luči in nazadnje k svetlobi sami.

Sem, 
ker sem bil.
Sem, 
ker sem bil, 
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.
Ves je večno kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom nehal biti.
Nikoli.
Amen.
(Edvard Kocbek)

Članek za starše je napisan ob temi meseca, ki je objavljena v novembrski številki revije Mavrica. Nanjo se lahko naročite preko naše spletne trgovine. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše.